Barvna jajca in mehke alpake: obisk ranča, ki je praznik za dušo (VIDEO)

Alpaka Ranč Slovenija domuje sredi gričevnate pokrajine v okolici Poljčan. Ker je bil razlog za obisk specifičen – zanimiva jajca –, lahko opišemo tudi takole: smo v vratu največje kokoši, kar jih imamo v Sloveniji, našega zemljevida. Zgodbo je leta 2018 začel razvijati Miha Pirš, ki se je priselil na manjše posestvo k starim staršem v Lušečko vas in si v Nemčiji kupil prvih pet alpak – kot hišne ljubljenčke.

Nekaj pozneje se je pridružil še Jaka Rančnik – in še toliko novih, zanimivih živali je prišlo, da imajo zdaj tu posebno vrsto turizma. Gre za majhno kmetijo, a ne klasično. Ljudje prihajajo, da si ogledajo ranč, kjer na približno hektaru »pridelujejo« tole: veselje ljudi ob ogledu nevsakdanjih živali, jajca, cvetlice za poletne šopke, volno za puhaste kape, nekaj lokalnega grozdja in drugega sadja, malo zelenjave. S formalnim uradniškim jezikom: vzreja alpak in turizem na kmetiji, s. p.

Jaka Račnik FOTO: Sonja Ravbar

Bine priporoča: »Pri vsaki hiši bi bilo dobro imeti nekaj kokoši«

Kjer pavi kradejo sir, alpake pa srca: urejen kaos priljubljenega ranča

Logotip, ki sta si ga Pirš, sicer diplomirani zdravstenik, in Rančnik, diplomirani inženir agronomije in hortikulture, omislila, je, kot bi bil z voščilnice za veliko noč. Pisana čreda samih lepih živali – le da se jih je nekaj že zamenjalo. Zdaj imata petindvajset alpak, ki so – bodimo odkriti – glavne zvezde. Nekaj čez štirideset je kokoši različnih pasem, tudi dve pegatki. Imata še nekaj rac, zajca, dva psa, mačka, dve ari in nekaj skobčevk ter jato različnih okrasnih ptičkov. So se pa iz »prve postave« poslovile mini koze, ker so bile nesnažne in neprijetne do alpak, pojasnita gostitelja, ter pavi. Tudi teh sta imela kakih dvajset, a so postali preveč domači: skakali so na mize, za katerimi so sedeli turisti in malicali. Ljudje so preplašeno bežali, pavi pa so se potem mastili s sirom.

Ogled Alpaka Ranča Slovenija ima namreč svoj scenosled: obiskovalci si najprej pod vodstvom Rančnika vse ogledajo, nato imajo delavnico izdelave mila iz polsti, potem pa na terasi, ki sta jo lastnika res diskretno umestila v rahlo padajoče pobočje kmetijice, pomalicajo. Ranč ima v približno desetih mesecih, ko je odprt, reden dotok obiskovalcev, tudi iz sosednje Hrvaške in celo od dlje. Vsak, ki pride, fotografira, vplivneži si podajajo kljuko, reklama se ustvarja sama od sebe – in zato sta gostitelja vljudno prosila, ali lahko opozorimo, da se je treba nujno napovedati, kajti brez neke sheme in celo reda bi se vse skupaj sprevrglo v kažin, ki bi motil tudi mir živali.

FOTO: Sonja Ravbar

FOTO: Sonja Ravbar

Alpake: bitja, ki ne prenesejo samote – in znajo tudi pljuniti

Če se torej najprej posvetimo alpakam – te so resnično tankočutne. Njihova najbolj v srce segajoča lastnost je, da ne morejo živeti same. Rančnik in Pirš, ki se ukvarjata tudi z vzrejo, povesta, da vedno prodata po dve, še raje tri skupaj. Če v paru namreč ena pogine, postane druga tako depresivna, da lahko še ta umre, od žalosti. Sicer pa: vsak, ki pogleda v njihove velike, melanholične oči, obrobljene z dolgimi trepalnicami, kar malo zatrepeta, saj so, kot bi se za njimi skrivala stara duša, ki je prepotovala morje časa.

Imajo pa alpake tudi svojo bolj zemeljsko plat – pljuvanje. Gostitelja sicer povesta, da ni tako hudo, kot si radi predstavljamo. Njune so menda v vseh teh letih opljuvale manj turistov, ko je prstov obeh rok. Duška si pa dajo zvečer, ko prineseta priboljške – takrat, pravi Rančnik, se s smrdljivimi pljunki neusmiljeno obdelujejo med sabo, ko si poskušajo izboriti dostop do čim več bonbonov. No, pa tudi ko človek to žival pogleda v zobe, se mora nasmejati – je ravno prava mešanica ljubkosti, otožnosti in zabavnosti, da bi jo imel kar doma. Tako je najbrž razmišljal tudi Pirš, ko je kupoval prve: manjša kot konj, manjša kot lama, mehka, striže se enkrat na leto. Pred leti, ko je začenjal, je bila to pri nas še precejšnja eksotika, tako da tudi literature in veterinarskega znanja ni bilo prav dosti. V zadnjem času pa so se turistični ranči z alpakami razmahnili in zdaj skoraj na vsakem koncu Slovenije najdemo kakega.

Od belih do modrih: genetika, ki riše barve jajc

Medtem ko gostitelja razlagata vse o teh sorodnicah kamel, se iz kokošnjaka za hrbtom ves čas sliši kakofonija kokodakanja in kikirikanja, najbolj predirljiva pa je pegatka – dokler se ne spomnimo, po kaj smo sploh prišli. Jaka Rančnik, ki je na ranču prevzel skrb za perutnino, je dal na stran košaro jajc, da nam je lahko razložil, kakšna genetika je za njimi.

Jajca, ki jih imajo tu, so najrazličnejših barvnih odtenkov, od popolnoma belih do modrikastih in zelenih, navadnih ter do tako temno rjavih, kot bi bila že pobarvana s čebulo. Takole je: čisto bela nesejo kokoši pasme leghorn. Tista, ki so najbolj običajne, kožne barve, znese rjava kokoš, slovenska ali lohrmann brown. Pasma marans je v tej paleti odgovorna za temno rjava jajčka, araucana pa rahlo modrikasta.

A tu se koloristika sploh ne ustavi. Med ljudmi, ki gojijo kokoši, je vse bolj priljubljeno tudi križanje med temi osnovnimi pasmami in rezultat so novi in novi odtenki. V teh primerih tudi škatla jajc ni več za v lonec, ampak romajo pod kokljo, da zvali nov rod. Taka jajca so vredna petkrat več kot navadna, pripoveduje Rančnik. So kaj drugačna tudi v notranjosti? Ne, to pa ne: rumenjak je v vseh pač rumenjak.

Srečna skupnost sredi gričev

Jaka Rančnik je potem odprl kokošnjak in jata se je vsa srečna razkropila. Race so hitele v bližnji ribnik, kokoši so se razpršile po travniku, spodaj na drugem robu ranča so v daljavo melanholično zrle alpake. Psa sta se preganjala, kot bi bila navita, maček je prišel samo pozdravit, ptički pa so cvrkutali v veliki kletki, ki jo je začelo greti sonce. Le papige so bile še v garaži.

Ampak to je samo naštevanje. Kajti kar vam hočemo povedati, je tole: niso jajca, niso alpake tisto, kar smo si najbolj zapomnili. V nas je najmočneje ostal občutek miroljubnega in zadovoljnega sobivanja vse te množice živali in nekaj ljudi. Srečna skupnost. Prava redkost v ponorelem svetu. Praznik za dušo.

FOTO: Sonja Ravbar

FOTO: Sonja Ravbar