Bretanja: Kam iti, kaj jesti, kaj piti

Kam iti: St. Malo ...
Ah, gusarsko mestece, bodo vzkliknili vsi, ki so v teh krajih že bili. St. Malo ti zlahka priraste k srcu – ne le zaradi tradicije državno požegnanega gusarstva, ki mu je zgodovinsko prineslo izjemno bogastvo, ampak zaradi drobnih posebnosti, malone čudaštev, ki jih tu srečamo. Zelo priporočam hojo po obzidju, s katerim je obdano staro mestno jedro – z njega se dobro vidi najbolj nenavaden bazen na svetu. Je neposredno na morski obali. A ker so ti kraji svetovno znani po plimi in oseki, ki ponekod doseže tudi nekaj metrov, je ta bazen del dneva potopljen, iz morja štrli le ploščad za skakanje, ko je oseka, pa imajo meščani pač navaden bazen. Težko razložiti, pravzaprav. A za marsikoga je to mesto bretonski nadomestek razvpitega in s turisti preplavljenega Mont Saint-Michela, ki je v sosednji Normandiji.


... Ploumanac'h ...
Tu pa so seveda tudi naravne znamenitosti. Če spet primerjamo s sosedi: občutke izjemne naravne lepote in mogočnosti, ki jih turisti doživljajo »više gori« v Etretatu, z njegovimi visokimi belimi klifi, tu zlahka nadomesti rožnati granit. Bretanja je polna prekrasnih mest in vasic, ki so svetovno znane po svoji ljubkosti – in če v taki konkurenci postanejo znane skladovnice skal, potem veste, da morajo biti res nekaj posebnega.
Neverjetno, kaj je narava oblikovala na primer v mestecu Ploumanac'h: obala je popolnoma razbrazdana, a hkrati mehka in zaobljena. Granitne skale so namreč zaobljene, mehke, take, kot bi jih starodavne civilizacije na roko gladile in sestavljale skupaj v nenavadne kompozicije.

... in Carnac
Na splošno so bile stare civilizacije kar od hudiča, če smo ravno pri tem. Vsak, ki je prebiral Asterixa, pozna izraz menhir: to so orjaški kamni, ki jih je lučal Obelix. Bi si jih ogledali? Ob vasici Carnac – tu smo zdaj že na južni obali polotoka – jih je več tisoč, postavljenih v ravne vrste, ki se raztezajo skoraj štiri kilometre čez valovito pokrajino. Nihče ne ve, zakaj si je starodavno ljudstvo, ki je tu živelo pred prihodom Keltov in Rimljanov, z njimi dalo toliko dela. So pa zame osebno dokaz, da je človek v resnici duhovno bitje od najbolj prvobitnih časov. V oris: ta kamnita postavitev je starejša od Stonehengea in nekaj tisoč let od Machu Picchuja. Pa še to moram reči: Bretonci so v velikem delu potomci Keltov, ki so sem prišli s sosednjega otoka, današnje Anglije – in velik del mitologije kralja Arturja je doma v gozdovih Bretanje, med drugim čarovnik Merlin. Kdo bi si mislil, res.

Kaj jesti: palačinke vam ne uidejo
Palačink ne pripravljajo samo v Bretanji – a večina zanesljivih zgodovinskih virov bo potrdila, da so se prav od tod razširile, zlasti slane, sprva po Franciji in potem tudi dlje po zahodni Evropi. In res: mislim, da nisem videla niti ene vasice, kjer ne bi imeli vsaj ene palačinkarnice, crêperie – in od prve do zadnje so bile v času kosila čisto zasedene.
Najbolj znani so Bretanci po ajdovi različici: to psevdožito je tudi njih, podobno kot ljudi v naših krajih, rešilo. Pri nas so trpeli lakoto zaradi izbruha oddaljenega vulkana, ko nekaj let zapored ni bilo pravega poletja, v Bretanji pa so morali najti poljščino, ki je bila sposobna preživeti v večinoma kislih, revnih tleh, v kotanjah med granitnimi skladi. Ob tem je bila ajda tudi predmet pravnega hakeljca: ker ni pravo žito, ni spadala v redne dajatve desetine. Kmetje so vso obdržali zase. Zakaj palačinke? Zato, ker se ajda ne drži skupaj kot pšenica in je bilo tako preprosteje. Najbolj znana in razširjena receptura je galette complète: palačinka, ki je prepognjena toliko, da oblikuje kvadrat, in obložena s šunko, sirom in jajcem na oko. Še kar nasitno.

Ostrige: kakšnega okusa so evropske
V zadnjem času tudi pri nas niso več nobena posebnost, ampak prav izvedenci za ostrige pa tudi nismo. Zato, če boste v Bretanji, priporočam obisk katerega od znanih gojišč, kjer so pripravljeni ne le postreči, ampak tudi povedati zgodbo, razložiti, po čem se razlikujejo.
Takole je: tisto, kar večinoma jemo v Sloveniji, so pacifiške ali japonske ostrige. Te gojijo tudi v Franciji – ampak ne samo teh. Obstajajo namreč še evropske, ki jih imenujemo tudi ploščate in so v naravi v prejšnjem stoletju skoraj popolnoma izginile. Kajti konec šestdesetih in konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja sta jih med drugim napadla uvožena parazita in zdesetkala populacijo. To je bila prava katastrofa in Bretanja je bila med najbolj prizadetimi.
In zdaj smo v ustju reke Belon, ki je dala ime cenjeni delikatesi. Tu, kjer se mešata sladka in slana voda, gojijo obe vrsti: pacifiško, ki je kot podaljšana, globlja skodelica, in evropsko, ki je okrogla in bolj ploščata. Raste dlje, je manjša, a bolj intenzivnega okusa – in tu nastopi težava zame. Za belonsko ostrigo pravijo, da je kot šampanjec med penečimi vini, wagyu med govedino – a jaz sem vajena drugačnega profila. Čeprav resnično uživam v ostrigah, več kot treh belonskih nisem mogla pojesti: na koncu sem imela v ustih okus, kot bi polizala vse bakrene žlebove srednje velike hiše. Tudi visoka vsebnost joda, zaradi katerega sem se, najbrž, naslednji dan zbudila zabuhla, je pomembna. A po mojem bi se lahko navadila tudi tega profila okusa:)

Sem se pa v trenutku navadila na najbolj znano sladico Bretanje, to je kouign-amman. Gre pecivo iz laminiranega kvašenega testa, bogato prepojeno z maslom in sladkorjem, v lastni karamelizirani omaki. Prvega sem si privoščila v St. Maloju, dodali so mu karamelizirana jabolka in ga prelili s še eno znamenitostjo, mehko slano masleno karamelo. V trenutku, ko sem zagriznila, sem si zaželela, da me nekoč, ob koncu dolgega in lepega življenja, pokopljejo skupaj s to sladico. Kalorijska bomba pa je, ne bom ovinkarila. Pa tudi težko jo je jesti na cesti, ker se po nekaj grižljajih lepiš od čela do pet. Mimogrede: pravo nasprotje so njihovi znameniti piškoti. Sicer zelo masleni, dobrega okusa, ampak skoraj asketski ploščki, eni tanki, drugi pa malce debelejši (sablés oziroma galettes).

Vse to se napaja iz njihovega masla, ki se mi zdi, da je tudi svetovno znano, še zlasti slano, navadno uporabijo sol, požeto na solinah Guerande, ki so že del bretonskega polotoka.
Kaj piti: jabolčno vino, seveda
Cidre je njihova najbolj znana pijača: gre za jabolčno vino v več različicah, od suhega do zares sladkega, tako da ga je pravzaprav mogoče kombinirati s širokim spektrom jedi. Tudi tu priporočam obisk kakega obrata, kjer znajo kaj povedati o tej pijači. Glavna surovina so jabolka, ki nimajo dobrih lastnosti za uživanje, za cidre so pa pomembna zato, ker je njihova lupina najbolj naseljena z glivami in kvasovkami, ki sprožijo spontano fermentacijo mošta. Jabolka sicer navadno mešajo: dodajo tudi sorte, ki prispevajo kislino, in take, ki dodajo sladkor.
Široka je tudi paleta sprejemljivosti za naš okus. Pokusila sem take, ki so bili bolj odbijajoči od najbolj zanikrnega slovenskega tokca in se mi je prav zares obrestovalo znanje s someljejskega tečaja, kajti moja duša je tiho kriknila: brett, kvasovke, zaradi katerih ima pijača vonj po konjskih izločkih in okus po zemlji s kmečkega dvorišča. Pa tudi take smo pili, ki so bili elegantni in umirjeni, da bi jih zlahka postregla k izbranemu meniju.