Dnevi poezije in vina: top 5 poudarkov iz ozadja festivala, ki ga še polepšajo

Nenadoma smo se spomnili imenitnega prispevka, ki ga je za naš OK magazin napisal doajen slovenskega enološkega leposlovja Jože Rozman. Seveda je to vabilo, da – dokler je še čas – na prodajnem mestu izbrskate izvod zase –, hkrati pa spoznanje, da so se tudi nam nekatera besedila vtisnila v srce za dlje kot le za dan izida. Rozman vodi ciklus pogovornih večerov Huda pokušnja!, ki so tudi del programa omenjene prireditve in so za tiste, ki jih privlačita tako žlahtno vino kot beseda. Zato naj bo to neke vrste pokušnja teksta iz OK magazina.

Kdo je Jože?

Jože Rozman se nikakor ne da pregovoriti, da bi izdal še kako knjigo – zadnja, Čar vina, seže v leto 2018. Svoj publicistični opus je skoraj v celoti posvetil vinu – krasno mu gre to delo od rok. Njegove besede drobno žuborijo, so mladostne, živahne in hkrati elegant­ne – skoraj kot bi srkali kako dobro penino, šampanjska metoda. A ne samo v publicistiki, svojo sled je pustil tudi v časnikarstvu kot takem, kot avtor in dolgoletni urednik Kmečkega glasa. Za nas se je po poti spominov podal kot dolgoletni vinski povezovalec zanimive literarno-enološke prireditve, imenovane Huda pokušnja!

...

Takole pravi: »Hude pokušnje!, to vam že moram zaupati, so postale nenadejano blagovna znamka, zato jih vedno opremimo s klicajem na koncu. Začeli smo februarja 2013, doslej se jih je zvrstilo, če verjamete ali ne, prek sto. So nekakšno ogrevanje in dvigovanje temperature za Dneve poezije in vina ob koncu avgusta na Ptuju, letošnji so devetindvajseti po vrsti. Spočeli so se v Brdih, v Medani, leta 2010 so se preselili na Ptuj, kajti Medana vse večjega števila gostujočih pesnikov in naraščajočega obiska ni več zmogla, če pustimo ob strani še kakšen drug, recimo prestižen razlog.«

...

Kako to deluje?

»Večeri so preplet vina in poezije v iskrivih, duhovitih, sočnih, nenavadnih, vznemirljivih, poskočnih, razmišljajočih pogovorih, vedno s po enim literatom in enim vinarjem (oba neredko tudi ženskega spola), da si ob namigih in vprašanjih sovoditeljev (za vinski del sem odgovoren jaz, za literarnega več njih različnih) v brk povesta, kar si želita, in v ne predolgih ali dolgoveznih stavkih povzameta (ker vino v kozarcih čaka in se ne sme preveč ogreti) svoje strasti, nagnjenja, želje, pričakovanja in s tem pred vedno hvaležnim poslušalstvom razkrijeta vsak svoj ustvarjalni pečat, ki ga je eden z besedami vtisnil v knjigo in drugi z rokami v vino,« pravi Rozman.

Hude pokušnje! se med letom, praviloma zadnjo sredo v mesecu, razen junija, julija in decembra, dogajajo v kletnem brlogu MuziKafeja v starem delu Ptuja na Vrazovem trgu, v času Dnevov poezije in vina pa na manjših, intimnejših prostorih, dvoriščih, atrijih, vrtovih, ki jih dajo na voljo dobrohotni in gostoljubni ptujski meščani.

...

Kdo je Tone, ki je pritegnil največ pozornosti?

Doslej se je največ obiskovalcev v Muzi­Kafejevo klet zbasalo na predstavitvi romana Toneta Partljiča Sebastjan in most, kakih osemdeset se jih je trlo, saj je Tone s seboj poleg žene pripeljal še četico svojih štajerskih občudovalk, ki niso skrivale navdušenja. Običajno občinstvo šteje od trideset do petdeset ljudi, dogodek je kajpak brezplačen, za tri ali štiri vzorce izbornih vin in literarni užitek povrhu.

...

Kdo je Tone, ki ga tja ni bilo?

»Če bi me vprašali, koga bi si poleg stoterice doslej nastopajočih najbolj želel na odru, bi odgovor izstrelil na mah: Toneta Pavčka! Žal je prezgodaj odšel s tega sveta, oktobra 2011, da bi ga povabili na Hudo pokušnjo! Bil bi ena oseba v dveh vlogah, kot literat in vinar, ta večni dninar v vinogradu besedja, kot je v zbirki esejev Čas duše, čas telesa samega sebe označil dolenjsko pojoči in rimarsko gostobesedni navdihovalec. Tam je še zelo odkrito zapisal: 'Pijem svoje vino. Pijem ga leto in dan, že mnogo let. Pijem počasi, z užitkom in dolgim pookusom, kot me je učil mojster, vinski dolgoplovec, pesnik Pavel Golia. Pijem po njegovem in po pravilu vinskih vitezov: Pij redno in pij zmerno.'

Z rojakom Pavčkom sva se srečevala ob različnih priložnostih, ne prav pogosto. Na začetku sva si bila na vi, po nekaj kozarčkih sva se tikala, včasih sva se na koncu še objela. Druženje z njim je bilo kot krilato potovanje navzgor,« je zapisal Rozman.

...

To so čudoviti projekti posameznikov, ki oživljajo estetiko naroda

... in kaj ima s tem Kohei

»Študent angleščine Kohei Tsuburaya je na tokijski univerzi naletel na angleški prevod Prešernove Zdravljice, ki ga je tako prevzela in navdušila – še najbolj sedma kitica –, da se je čez noč odpravil v Ljubljano. Pri Prešernovem spomeniku ga je srečala sodelavka Staša, zaupal ji je, da se spopada s slovenščino, saj želi samega sebe slišati, kako zvenijo preroški verzi v izvirniku. Povabila ga je na Ptuj, kjer se je prav tiste dni napovedovala Huda pokušnja! z briškim vinarjem Stojanom Ščurkom ter novinarko in pisateljico Vesno Milek, ki je malo pred tem izdala knjigo o Borisu Cavazzi.

Vedeli smo, da zna Kohei Zdravljico na izust. Vedeli smo tudi, da Stojan premore posebno in izbrano vino UP, ne vsako leto, samo v naj letnikih. UP kot uživaj počasi, kot angleški navzgor, UP kot upanje, ki se budi v potrtih prsih. Od vina naravnost v srž Zdravljice. Kohei, ga pozovem sedečega in pozorno spremljajočega naš pogovor z Vesno in Stojanom, Kohei, prosim, stopi na oder in nam zrecitiraj Zdravljico, za dvojni up, za nikoli opešano upanje.

Fant ni vedel, ali mislim resno. Potem se je le opogumil, iz njegovih ust so žuborele slovenske besede s posebnim poudarkom in naglasom, drugače, kot bi jih nizal naše gore list, kljub vsemu povsem jasne in razumljive, a so dobivale nekakšen nerazložljiv globlji pomen, v zraku je bilo nekaj mističnega, obsedeli smo kot uročeni in potem dolgo molčali. Magičen večer, je pozneje rekla Vesna. Magična moč poezije in vina v sobivanju. Pili smo poezijo in srkali UP.«

...