En dan v mestu: Cerknica z okolico (ideja za praznični izlet)
Notranjska s prestolnico Cerknico in bližnjimi vasmi pred nami vstane v novi podobi: v vsakodnevnem življenju tukajšnjih ljudi, ki jih pogosto kar ne vidimo zaradi kričave radosti pustnega karnevala ali zasanjane slikovite melanholije izginjajočega jezera.
»Osrčje Notranjske, od Cerknice s Slivnico, čez Menišijo, Bloke in Loško dolino z gradom Snežnik, pa vse do Babnega polja in čez prostrane Javornike z očakom Snežnikom, skriva premnoge lepote in posebnosti. Tiste pod kraškim površjem, kot sta znamenita Križna jama in Cerkniško jezero, o katerem je pisal že starogrški filozof in geograf Strabo malo pred našim štetjem, burijo domišljijo in um že od nekdaj. A tudi nad površjem ima dežela veličastnih gozdov, kjer se človek počuti kot v katedrali – včasih malo sramežljiva, kot da bi ime Notranjska orisalo tudi značaj prebivalcev –, pokazati marsikaj, kar je vredno občudovanja. Številne cerkve in cerkvice, mostovi, ostanki gradov in obrambnih obzidij iz različnih časov pričajo, da so čez te kraje lomastile različne vojske, pred katerimi so prebivalci potrebovali tako zaščito svetnikov kot z bolj posvetnimi močmi obdarjenih varuhov,« pravi Danica Petrovič.
Katerega dogajanja v vaših krajih se pred prazniki najbolj veselite in zakaj?
Že kar nekaj let Cerkničane in tudi vse več obiskovalcev od drugod vleče proti Menišiji, kjer je vas Selšček s častitljivo osemstoletno zgodovino. Vaščani so tako ponosni na rojaka Maksima Gasparija, ki se je ljudem priljubil z upodabljanjem narodnih motivov, da so pred dobrim desetletjem sklenili vas urediti, polepšati in umetnika postaviti na piedestal.
V jedru vasi so postavili doprsni kip Maksima Gasparija, delo akademske kiparke Milene Braniselj, hiše pa označili s hišnimi številkami na Gasparijevih motivih in s hišnimi imeni. Ker je Gaspari naredil tudi jaslice, je bilo do prazničnega Selščka le še korak. Začne se konec novembra, z izdelovanjem adventnih venčkov, nadaljuje s prižigom lučk, nastopi domačih pevcev, pravljičarjev, godcev, vse tja do novega leta in čez, ko se po svetih treh kraljih življenje počasi vrne v mirne januarske gazi. Diši po domačem čaju, medici, slastnih meniševskih medenjakih in izvirni škundrovi (krhljevi) potici, najlepše pa je, da je na vsakem koraku v mistični vasici čutiti, da ljudje res verjamejo v zadnje verze Prešernove in zdaj naše Zdravljice: ne vrag, le sosed bo mejak.
Katera lokalna posebnost, ki se nanaša na praznični december, bi po vašem mnenju lahko prestopila lokalne okvire?
Nekoč je v teh krajih že pred božičem nasulo toliko snega, da včasih niso videli skozi okno. Zmrznjen sneg se je v mesečini lesketal, kot bi bil posut z diamanti … Danes so zime bolj muhaste, toda okraševanje dreves, prižiganje lučk in postavljanje jaslic ni nič manj čarobno. Če pred božičem v Selščku srečate moža s polhovko in srebrno brado, niste naleteli na lik z Gasparijevih slik, ampak na človeka, ki je po njegovih narodnih jaslicah iz leta 1919 ob stoti obletnici nastanka iz brezove vezane plošče izdelal jaslice v naravni velikosti. Robert Kužnik, velik poznavalec Gasparijevega dela, je v svojem studiu Zibka v Cerknici jaslice izdeloval leto dni. Vsako leto jih postavijo na griček pri cerkvici Povišanja sv. Križa v Selščku. Na tisoče ljudi, od blizu in daleč, pride občudovat 70 figur, ki stojijo v spokojni naravi. Letos so na ogled od 12. decembra do 6. januarja, po ves dan, med peto in osmo uro zvečer pa so osvetljene. Naročiti je mogoče tudi manjšo, sobno repliko, samo s figurami ali pa s celotno mizansceno, kot jo je predvidel Gaspari.
Katera kulturna in umetnostna znamenitost je po krivici izpuščena z uhojenih poti turistov, morda celo domačinov?
V te kraje je pot večkrat zanesla tudi arhitekta Jožeta Plečnika. Impozantna kamnita grobnica za družino Žagar na pokopališču Rakek iz leta 1932 je njegova najbolj monumentalna grobnica in jo je dobro videti tudi s ceste, ki od Unca čez Rakek pelje proti Cerknici. Na drugi strani ceste je cerkev Srca Jezusovega. Načrte za prezidavo prejšnje cerkve je pod Plečnikovim vodstvom risal njegov asistent Janez Valentinčič. Cerkev, v kateri je Plečnik v jedru ohranil staro cerkev, je bila posvečena leta 1938.
V vasi Martinjak, med Slivnico in Cerkniškim jezerom, je cerkvica sv. Vida, znamenita po kasetnem stropu iz leta 1621 in osmerokotnem Plečnikovem zvoniku iz leta 1939.
In še ena zanimivost: arhitektka Milica Detoni, poročena Kurent, ki je diplomirala pri Plečniku, je pri njegovem seminarju zasnovala nagrobnik svojemu očetu. Plečnik je mavčni model dal uliti v bron in ga uporabil za spomenik ženskam, ki so leta 1943 na Kongresnem trgu v Ljubljani sedemkrat demonstrirale proti mučenju zapornikov in streljanju talcev ter zahtevale, da izpustijo matere, otroke in bolnike. Spomenik je bil odkrit leta 1953 na Kongresnem trgu in tam stoji še danes, original v braškem kamnu pa so istega leta postavili na grobu Miličinega očeta v Begunjah pri Cerknici.
Kam iti na dobro kosilce?
Dobro gostilno dobri jedci zavohajo že na daleč. Zadnje čase še posebno lepo diši iz najbolj idiličnega kotička slikovite stare vasi Žerovnica, iz gostilne in picerije Pri Stani. Mimo šumlja potok Žerovniščica, Cerkniško jezero se blešči ob poti v Loško dolino. Že pred več kot sto leti je na posestvu stala gostilna. Leta 1983 je Stanka Cimermančič Rok spremenila bife v okrepčevalnico in potem v gostilno, kjer se za goste trudijo poleg nje tudi mož France – Fric ter hči Špela in sin Franci. Naslednika že nekaj let prijazno kmečko gostilno spreminjata v takšno, kjer za mizami sedi vedno več gostov, ki potrebujejo jedilnike v tujih jezikih.
O tem, kako so od dobre svinjske pečenke prišli do dobrih vin, pečenih krač in govejih ličnic, štrukljev, divjačinskega golaža, svinjskih medaljonov v jurčkovi omaki in poleg palačink, sadne kupe in jabolčnega zavitka še čokoladnega sufleja in sladice v kozarčku – čeprav gostje zelo zadovoljno mlaskajo tudi ob praženih jetrcih in brezmesni kavri –, bi lahko največ povedal novi kuhar, ki pa »ne želi biti viden«. Že ta odločitev, ki nasprotuje današnji modi vesoljne prepoznavnosti, zbuja radovednost. Se skriva? Ali samo hoče, kar si želi vsakdo, ki kuha s srcem, da bi njegovo ljubezen, znanje in delo prepoznali na jeziku, na krožnikih, ki razveseljujejo oči in brbončice?
Katera pa je tista kavarna, v kateri se domačini najpogosteje zasedite?
Pa smo končno le dobili pravo kavarno, je slišati v Cerknici. Saj ne, da tod okoli nikoli ne bi bilo dobrih gostincev, težava je le, da so lokali bolj ponikalniškega značaja, na žalost tudi tisti dobri, ki so jih imeli ljudje radi. Nekaj časa so – in potem jih naenkrat ni več. Najbrž je ta lastnost v deželi presihajočih jezer in ponikalniških rek nalezljiva.
Zdaj je že nekaj časa odgovor na vprašanje, kje se dobimo: na postaji. Na hrbtni strani avtobusne postaje v Cerknici je F&B postaja, kavarna in bistro Cerknica, kot se glasi celotno ime. Prostor je simpatičen, dovolj velik, mize so tudi zunaj, med grizljanjem slastnega rogljička lahko piješ dobro kavo v vseh različicah, čaj, kakav ali kaj čisto drugega. Tudi bolj eksotičnega, kot je kombuča, barvit koktajl, kaj šumečega … Postrežba je poskočna, nasmejana in dobra, in vse to je dovolj, da v F&B zahaja staro in mlado. Zjutraj za mizo debatira v zeleno oblečena lovska bratovščina, za drugo mizo so poštarji, čez dan se tam srečujejo domačini in hribci »z mrzlih planot Notranjske«, zvečer mladina. Upamo, da bo trajalo.
Katero decembrsko dobroto, lahko tudi tekočo, ki je doma v vašem koncu, bi ponudili prijateljem, ki bi prišli k vam na obisk?
Brez dvoma brinovec. Ker pogreje in s svojimi zdravilnimi močmi poboža od dobrot utrujen želodček. Butična družinska destilarna v Begunjah pri Cerknici, ki se zgovorno imenuje Dr. Brin, je že stara. Štiri generacije, od pradedka do sinov Roberta Petriča, ki bdi nad dišečim zakladom in skrivnosti potrpežljivo predaja sinovoma Davidu in Niku, kuhajo brinovec, ki ni le pijača, ampak zdravilo. Zmeraj je bilo tako.
Čeprav se brinovcu zdaj posvečajo moški, so ga začele kuhati ženske. Pred sto leti so bile okoli vasi senožeti, pašniki in košenine, brinje pa je raslo vsepovsod. Ker je bilo otrok veliko, denarja po vojni pa malo, so tete, neporočene ženske, začele nabirati brin in delati žganje. Skrile so ga med rjuhe. Če je bil kdo slab in betežen, ga je dobil. Danes brinje Robert in njegovi pomagači nabirajo v velika rešeta po Menišiji, Blokah, na Pivškem in Krasu. Za liter brinovca je potrebnih deset do dvanajst litrov svežih brinovih jagod. Postopek kuhanja je dolg in zahteva veliko potrpljenja in ljubezni. Tega imajo Petričevi več kot brinovih jagod. Kdor jih poišče, dobi poleg žganja še zgodbo o njem.
Preberite še:
Več iz te teme:
Naročite se na e-novice:
- Pečene breskve s sladoledom (VIDEO)
- Tjaša Štruc in Robert Špiler: Slovence sta naučila vrtnariti brez lopatanja in garanja
- Oksimel: Starodavni napoj iz medu, kisa in zelišč, ki ga pripravimo doma
- Njoki po rimsko: Brez krompirja in oblikovanja, pripravljeni iz zdroba
- Korenje in kis? Iz njiju nastane osvežilen sirup za pijače in solate
- Janja že leta sama pripravlja zelenjavno-začimbno mešanico iz vrtnih presežkov – tega koraka nikoli ne izpusti