Gaziantep, neodkriti biser: kam iti, kaj jesti, kaj piti
Smo na jugu Turčije, v mestu, ki je čisto premalo znano glede na to, kaj lahko ponudi. Je na Unescovem seznamu kot mesto ustvarjalne gastronomije, ena od svetovnih prestolnic gojenja pistacij, njihova izvedba baklave je kultna in zaščitena. Priložnost, ki postaja zelo redka: v tem mestu, za katero pravijo, da je eno najstarejših ohranjenih in poseljenih v tem koncu sveta, se turistov ne otepajo. Čeprav imajo samo iz Istanbula deset letov na dan, nisem več dni srečala niti enega.
Kaj jesti: kje je začeti in kako sploh nehati
To mesto »na robu« Turčije, v jugovzhodni Anatoliji, je za ljubitelja zanimive hrane meka – od jutra do večera bi lahko jedel, pil, okušal, odkrival. Ponaša se s približno petsto značilnimi lokalnimi jedmi, na katere so domačini zelo ponosni in jih cenijo kot nekaj izjemnega in dragocenega. Gaziantep namreč leži na stičišču Mezopotamije in Sredozemlja, ob nekdanji svilni poti. Tisočletja so se tu srečevale različne kulture, domačini pa so to raznolikost ohranili tudi v kuhinji.
Najbolj so znani po baklavah, ki nosijo zaščiteno geografsko označbo. In res so izjemne, elegantnejše, filigransko izdelane. Narejene so iz lokalnega masla, kot las tankih plasti testa in tukajšnjih pistacij. Enako kot baklava je pomembna tanjša izvedba, imenovana katmer.
Pistacije so druga stvar, ki se ji v Gaziantepu ne boste izognili: nasadi se okrog mesta razprostirajo tako daleč, da izginjajo na obzorju. Mesto je eno od svetovnih središč pridelave tega zanimivega lupinarja, v zadnjem času neverjetno priljubljenega. Tukajšnje pistacije so po kakovosti pravi mercedes: če bi jih videli na fotografiji, bi posumili, da gre za barvno goljufijo, tako kričeče zelene so. Okus je zgoščen in močan. Stanejo pa najboljše po dvajset evrov za kilogram, tudi na tržnicah.
Od jedi, ki sem jih pokusila, je name največji vtis naredila juvalama: gosta mlečna juha, v katero dodajo drobcene testeninske cmočke, čičerko, meso in preliv iz zelišč. Ta juha, se mi zdi, jim od vse hrane največ pomeni in je v lokalnih restavracijah ni težko dobiti, še zlasti pa je pomembna ob koncu ramazana, ko je na mizi skoraj nujna. Domačinom je všeč tudi to, da je časovno zahtevna in zato po svoje družabna: včasih cela družina oblikuje cmočke, ki ne smejo biti večji od zrna čičerke.
Druga čorba, ki jo je nujno pokusiti, pa je beyran: gosta, mesna, nasitna – in predvidena že za zajtrk.
Kaj piti: te kave ne morem pozabiti
Tu se popije veliko kave, tudi čaja, ampak napitek, ki je za tujca v tem koncu sveta res nekaj posebnega, je kurdska kava ali menengič. Uživajo jo na enak način kot navadno, za naš okus pa bi bila bližje kakavu, saj je narejena iz praženih in mletih zrn divjih pistacij.
Domači jo cenijo zato, ker jim povrne energijo brez hitrih vzponov in padcev, kot jih poznamo pri uživanju kave. Tudi način priprave je drugačen: kuhajo jo v žerjavici. Če bom koga, ki se bo znašel v tem koncu Turčije, prepričala, da obišče Gaziantep: v starem delu mesta je nenavadna kavarna, v kateri domačini spokojno uživajo prav v tem napitku. Gre za podzemno jamo, ki je ostala po kopanju kamenja za karavanseraj zgoraj nad njo: poleti hladna, pozimi topla in zavetna. Turistov v mestu že tako skoraj ni, tu pa sploh ne. Živa glasba, lokalne vezenine in vedno tleča žerjavica, v kateri pripravljajo menengič. Zares izjemna izkušnja se imenuje Kaleoglo Magarasi, deluje od leta 1557 in je na eni od glavnih ulic, ki povezujejo znano mestno utrdbo s četrtjo, ki jo zasedajo tržnice.
Druge pijače: radi imajo ajran, razredčen slan jogurt, pa zanimivi so njihovi šerbeti. Navadno jih prodajajo ulični prodajalci, gre pa za neke vrste kompote. Meyan je narejen iz likviricije, rožne vode in začimb, zelo radi pa na ta način postrežejo tudi napitek iz temne bazilike.
Kam iti: tja, kamor hodijo trgovci in popotniki že tisočletja
Ne bom edina, ki bom v prvi plan postavila oglede, ki so tako ali drugače povezani s hrano: Gaziantep je prav zaradi tovrstne žive dediščine zares poseben. V starem delu mesta se življenje vrti okrog pokrite tržnice z raznovrstnim blagom, prav vsa pa je zanimiva za ljubitelja hrane.
Najbolj hvalijo del, kjer so zbrani prodajalci posodja in predmetov, ki jih še vedno na roke oblikujejo iz bakra in nihajo med dekorativnimi in tudi kuhinjsko uporabnimi. A med tavanjem po ozkih prehodih med prodajalci na tržnici se človek zelo hitro znajde med celimi kitami posušene zelenjave.
Njihov način shranjevanja je zares odličen, najbolj sem se zamislila nad jajčevci – ker tudi pri meni doma pride trenutek, ko jih je nenadoma na vrtu preveč in mi propadejo. Oni jih shranijo tako, da jim izrežejo sredico in jih v poletni vročini na soncu na hitro posušijo. Tako ohranjeni potem počakajo, kolikor je treba. Ko jih hočejo znova uporabiti, jih nekaj minut kuhajo v kropu, nato napolnijo in pripravijo kot dolme.
Redkokateri obiskovalec mesta odide domov brez pistacij, čeprav niti niso poceni, ampak so res znamenitost. Tretja privlačnost pa so začimbe. V Gaziantepu, na nekdanji poti, po kateri so tovorili začimbe, na primer poznajo številne čisto svoje načine, kako okisati hrano: limone, vloženo kislo grozdje, sumac, sirup iz granatnega jabolka ...
Čez dan popotnik zlahka preživi od malic in prigrizkov, ki jih dobi v malih uličnih prodajalnah. Za zvečer pa priporočam obisk katere od izjemno urejenih restavracij, nekatere najbolj znane so prostor dobile v starodavnih postojankah za trgovske karavane. Te so s svojo arhitekturo pravzaprav kot nalašč za sodobno gostišče. Sama sem obiskala Hışvahan, tik pod mestnim gradom, zdaj spremenjen v hotel in restavracijo, očitno priljubljen, kajti čeprav ogromen, je bil poln do zadnjega kotička.
Kaj pa drugi ogledi in zanimivosti? Mesto je polno majhnih muzejev, eden je na primer posvečen tukajšnji hrani, drugi samo baklavi, tretji pistacijam. Za turiste, ki se v mestu še ne znajdejo, so oblikovali aplikacijo Visit Gaziantep, čisto sveža je in deluje na pogon umetne inteligence.
Največja znamenitost, dobesedno, je za večino muzej mozaikov, ki so jih rešili iz bližnjega starodavnega mesteca Zeugma. Orjaški je in z mojstrovinami, ki so v njem shranjene, priča o blišču tukajšnjih krajev, o tem, da so si ljudje že pred šest tisoč leti ta kraj izbrali za svoj dom in tu ostali, pa čeprav so bila obdobja, ko se je nadenj zgrnila nesreča, kot je bil rušilni potres pred nekaj leti.
Preberite še:
Več iz te teme:
Naročite se na e-novice:
- Napaka, ki jo pri žaru dela večina: ni vseeno, katero oglje uporabite
- Decanter 2026 razkril zmagovalce: med najboljšimi na svetu so ti slovenski vinarji
- Marelični sok, kot smo ga pili v devetdesetih: recept za pravo retro osvežitev
- Ocvrte bučke v pahljači: najboljši recept tega poletja, ki je navdušil tudi nas (VIDEO)
- Slovenska gastronomija slavi: Galerija okusov med Michelinovimi zvezdicami
- Iščete kruh brez glutena? Ta proseni hlebec z drožmi vas bo navdušil
- Ocvrte bučke v pahljači: najboljši recept tega poletja, ki je navdušil tudi nas (VIDEO)
- Sončni sirupi iz sladkorja in zelišč: stara domača skrivnost, ki deluje še danes
- Decanter 2026 razkril zmagovalce: med najboljšimi na svetu so ti slovenski vinarji
- Marelični sok, kot smo ga pili v devetdesetih: recept za pravo retro osvežitev