Jeruzalem v Prlekiji: Kam iti, kaj jesti, kaj piti

Vino, s svojo zgodovino in vraščenostjo v pokrajine in ljudi, marsikje ni samo pijača, ampak del celovite kulturne izkušnje. Pri nas je eden takih predelov Prlekija s svojimi goricami okrog Ljutomera in Ormoža, ki so del vinorodnega okoliša Štajerska Slovenija. Tokratno rubriko, ki nas je vodila po teh krajih, po kleteh in med njihovimi ljudmi, zato začnemo pri zadnji besedi.

Kaj piti: kraljestvo belega vina, a eno je še prav posebno

Vinorodna dežela Podravje, kamor spada vinorodni okoliš Štajerska Slovenija, je znana po silni prevladi belih vin (več kot devetdeset odstotkov) – predvsem aromatičnih, je pa tudi dom znamenitih penin in arhivskih vin.

V poletnih vročinah se izkaže sorta laški rizling, skupaj z radensko iz vrelca Petanjci zaščitni znak brizganca. To je tudi daleč najbolj razširjena sorta teh krajev. Na drugem mestu je sauvignon blanc, pri katerem mora človek tu imeti prav smolo, da naleti na slabega.

Največja posebnost, nekaj, kar bi želeli pokazati recimo gostu iz tujine, ker drugje v Sloveniji ne raste, pa je šipon. Temu je bila posvečena tudi nedavna mojstrska delavnica, ki so jo priredili pod patronatom združenja Vinorodna Štajerska, vinarjev, ki si ta del Slovenije prizadevajo čim bolj zasidrati na vinskem zemljevidu Slovenije, celo Evrope. Zanimivost: masterclass je vodil Robert Gorjak iz vinske šole Belvin, doma prav iz teh goric.

Zakaj šipon? Zato, ker ga v vinorod­nem okolišu Štajerska Slovenija, še posebno v Ljutomersko-Ormoških goricah, v Sloveniji raste največ – 380 hektarov. Še vedno pa je to desetkrat manj kot v madžarskem Tokaju, kjer je to glavna sorta, in več kot desetkrat več kot v sosednji Avstriji, kjer ga pridelujejo le na Gradiščanskem.

Kam iti: kapelica, ki so jo ovili z zidanico

Ljutomersko-Ormoške gorice so že s tem, kako se nizajo vinorodni griči, vrh katerih tičijo vasice, prijetna destinacija za ljubitelje živahne narave, etnološke dediščine, krepke in dobre hrane ter vina, tradicije, ki je v teh krajih opisana vsaj od srede sedemnajstega stoletja, vsi pa trdijo, da seže v čase pred Rimljani.

Ko gre za dnevne obiskovalce, ki jih zanimata vinska kultura in zgodovina teh krajev, jih večina slej ko prej parkira pred zidanico Malek, na Svetinjah, to je sosednji kucelj od še ene gostinske točke teh krajev, Taverne, povezane s tukajšnjo znano družino Kupljen.

Pri zidanici Malek, ki spada k vinski kleti Puklavec Family Wines, vam priporočamo vsaj dve stvari: sprehod po vzorčnem nasadu vseh sort grozdja, ki ga v teh krajih pridelujejo za vino. Že to bi bila odlična degustacija: kako se okus grozdja prenese v vino. Namig: šipon je prav v zgornji vrsti, ampak brez skrbi: vse so opremljene s tablami.

V notranjosti zidanice naj vam prijaz­no osebje pokaže kapelico s freskami. Zidanica ima več kot tristoletno zgodovino, ki je nekaj posebnega: najprej je bila kapelica, ki so jo pozneje »ovili« z večjim poslopjem, namenjenim tako za bivanje kot kmetijske potrebe. Tu vam bodo pripravili prigrizke in degustacijo vin, za večja kosila se oglasite pri sosedu.

Zidanica Malek FOTO: Karina Cunder Reščič

Velike kleti, monumentalni arhivi

Popotovanje po vinorodni Štajerski Sloveniji za ljubitelja tudi ne more miniti brez ogleda katere od »resnih« kleti. Med tremi največjimi v Sloveniji namreč kar dve stojita tu, obe po svoje zgodovinski. Medtem ko je bilo že veliko besed zapisanih o Radgonskih goricah, pa je zanimiva tudi ormoška klet, ki jo je leta 2009 kupila družina podjetnika Vladimirja Puklavca, zdaj jo vodi njegova hči Tatjana.

Arhiv P&F je kot velika katakomba, v kateri hranijo kakega četrt milijona steklenic najboljših letnikov. FOTO: Karina Cunder Reščič

Zasnovana je podobno kot nekatere druge velike zadružne kleti polpretekle zgodovine: v sedmih etažah, od katerih je pet vkopanih, povezuje pa jih 130 stopnic, svojevrsten arhitekturni element, šport­no manj navdahnjeni tu skoraj spustijo dušo. Za pretok vina klet izkorišča večinoma gravitacijo. Medtem ko je zgoraj proizvodnja izrazito sodobna, pa si je, če se ponudi priložnost, nujno ogledati klet z arhivskimi vini – imajo jih kakih 250.000, med njimi je v vinskih krogih predmet legende sauvignon letnika 1963.

Le streljaj stran v Ormožu stoji še ena precej manjša klet, pri kateri je del zgodovine povezan z večjo sosedo: Verus. Leta 2007 so jo ustanovili trije prijatelji, sodelavci, ki so zapustili ormoško klet. Združili so svoje vinograde in se odločili, da so besede, ki jih hočejo kot pridevnik za svoja vina, »resničen, iskren, dejanski«, in tako jih tudi delajo: z izraženo sortnostjo ter značilnostmi okoliša in letnika.

Klet Puklavec Family: 130 stopnic, sedem etaž, utrip srca na vrhu 200 na minuto FOTO: Karina Cunder Reščič

Kaj jesti?

Seveda meso iz tünke, tukajšnje značilne gibanice, pokusiti je treba bučno olje. Iz tega dela Slovenije, gledano malo širše, izvira tudi nadvse dober ploščat kruh, neke vrste lokalna pica, ki ji rečejo postržjača. Nekdaj so bili to ostanki od peke kruha, razvlečeni in obloženi s priročnimi nadevi, kot so zaseka, ocvirkova mast in podobno.

Skoraj bi si upali staviti, da bo vinski popotnik ob degustaciji v tem delu podravske vinorodne dežele naletel tudi na to ponudbo – in prav super je. Škoda, da se nam pice zdijo pomembnejše, kajti to je priročen in krasen prigrizek.

Črna kuhna FOTO: Karina Cunder Reščič  

Kak nov kulinarični naslov? Črna kuhna je restavracija na Vinskem Vrhu, ki deluje v okviru posestva z imenom Vinski raj Glavinič. Vse skupaj je ambiciozen in sodoben objekt tudi v turističnem smislu, saj združuje tako butični hotel in glamping v vinogradu kot restavracijo.

Gre za ekipo, ki je do decembra delovala v Radvanju v Mariboru in se potem preselila v Prlekijo. Kuhinjo, pravzaprav veliko kmečko peč in vse, kar je povezano z ognjem, so postavili prav v središče dogajanja. Zdi se tudi, da so bili v Mariboru bolj osredotočeni na pice, hamburgerje in podobno, tu pa je v ospredju lokalna kulinarika. Mlada ekipa življenje ustvarja tudi z gostovanji znanih kuharjev.

Črna kuhna deluje v okviru posestva z imenom Vinski raj Glavinič. Pohvale oblikovalcu interierja za ta lestenec. FOTO: Karina Cunder Reščič

Kaj si privoščiti

Če nas vprašate, kaj bi bila največja ekskluziva z enogastronomskega področja, ki jo je mogoče dobiti v vinskem okolišu Štajerska Slovenija, bi se nam izbira zdela lahka: to so arhivska vina. Najbolj znana po njih je Ptujska klet, najverjetneje zaradi dejstva, da tu hranijo najstarejše slovensko vino, iz časa prve svetovne vojne je, letnik 1917, imenuje pa se Zlata trta.

Tudi na mojstrski delavnici je bil ob petindvajsetih šiponih različnih slogov absolutna zvezda čil (skoraj)stoletnik, šipon letnika 1927, grozdje je verjetno zraslo v Halozah, hranijo ga v Ptujski kleti. Čudovito vino, pravi privilegij. In natanko to njegova vloga tudi je. Arhivskih vin namreč ni tako zelo lahko vzdrževati.

Treba jih je odpirati – nekateri arhivi to delajo na petnajst, dvajset, trideset let. Iz iste serije dopolnijo vsebino, ki hlapi, zamenjajo zamaške, žveplajo, kajti alkohol vina skoraj ne ščiti več. In zakaj se jim ljubi s tem ukvarjati? Takole pravi enolog kleti Puklavec Family Wines Luka Radiček: »Ko gremo na sejme v tujino, so arhivska vina tista, ki obiskovalce pritegnejo na stojnico, potem pa jim lahko pokažemo še druga. Ljudje jih pogosto kupujejo kot darila za okrogle obletnice, na primer letnike, ki so povezani z rojstvom slavljenca, pa v nekatere boljše restavracije jih je mogoče prodati.«

Sto let star šipon iz Ptujske kleti FOTO: Karina Cunder Reščič