Kranjska Gora z Davidom Žefranom: presenečeni boste, katere tri lokacije je izbral

Imena mogoče še nimamo toliko v ušesih: David Žefran je šef kuhinje v Milki, restavraciji v istoimenskem butičnem hotelu, ki ima osrednje mesto v eni najlepših vedut pri nas, na obrežju jezera Jasna. To je tisti mladi chef, ki je prvo Michelinovo zvezdico dobil po pičlih treh mesecih delovanja restavracije, naslednje leto pa še eno. Kar je precej nor uspeh. V njem je velika dvojnost: presenečeni boste, katere tri naslove je izbral.

Kam na pijačko: vinski bar Zlata kaplca

Obiskovalce cesta v Kranjsko Goro največkrat pripelje z južne strani, mimo Dovjega, Mojstrane, Gozda - Martuljka. Bar, ki nam ga je David Žefran priporočil kot svojega najljubšega, odkar zaradi službe – sicer je z Dolenjske – stanuje v tem turističnem središču, je tako rekoč sosed prvega in edinega krožišča v mestu, navzgor ob cesti, ki pelje proti jezeru Jasna in še naprej na Vršič.

Domačinom v mestu, ki pravzaprav živi od turizma, verjetno ni lahko najti kotička, kjer se jim, zlasti pozimi, ne bi bilo treba za običajno kavo ali pivo gnesti s trumami turistov in dopustnikov. No, bar Zlata kaplca se zelo približa občutku, da so tu prvi in najpomembnejši gostje prav domačini. Ni izstopajoč, ravno prav oddaljen od smučišč, da ni na transverzali dnevnih obiskovalcev ali dopustnikov. Prijazna postrežba, normalne cene in občutek zavetnosti, predvsem pa tega, da si nekje, kjer so dobro počutijo tudi domačini, naredijo ta bar zanimiv.

Na pridevnik »vinski« v notranjski spominjajo kovani okraski v obliki trte in sodi, ampak gostje so nemoteno srkali kavo, čaj, pili pivo, vina pravzaprav takrat, ko smo bili mi na obisku, nihče ... In prav s tem razlogom, da se malo sprostijo po stresnem delovniku v svoji fine dining restavraciji, sem prihajajo fantje iz Milke: na laško pivo. Skratka: to je tak bar, kjer bi človek vprašal celo, ali imajo sok s smetano, in se potem ves vesel spominjal časov slovenskega alpskega smučanja, ko smo navijali za Bojana Križaja. Prijetno.

Vinski bar Zlata kaplca. Tu so domačini še glavni. (Foto: Črt Piksi)

Kam na kosilo: Gostišče pri Žerjavu, Rateče

Milka je restavracija, ki je pri nas po FIS-točkah na visokem drugem mestu, če se izrazimo s kraju primerno terminologijo. Kuharjev, ki bi v tako kratkem času osvojili tako pomembno priznan­je, kot sta dve zvezdici, ni prav veliko, celo v svetovnem merilu. Pa še to je treba povedati: Žefran se sploh nikoli ni zares učil za kuharja v kaki šoli. Ko je pisal diplomo, je začel peči burgerje v bližnjem lokalu, potem napredoval v Bistro Ek, od tam v Ludo in Atelje, potem je bil stažist v znanem Frantznu v Stockholmu – ob vsem tem pa je po uradni izobrazbi diplomirani analitski sociolog.

Ta dolgi uvod je bil predpriprava za to, da vam razložimo, da gre za človeka, ki ni čisto predvidljiv: kuha zares elegant­no hrano, uživati pa zna tudi v takih rečeh, kot je pečen mesni sir v kajzerici. Pred časom ga je postregel svojim sodelavcem in se zdaj ne ločuje od tega. Ko so nedavno odprli TaBar na novi lokaciji v Ljubljani in so na dogodku gostovali tudi drugi znani kuharji, je ponudil prav to.

Naj vam povemo, kam nas je napotil, ko smo ga vprašali, kam v Kranjski Gori bi šel on jest (če seveda Milko preskočimo): poslal nas je na pohane piške v Gostišče pri Žerjavu. Do tja se gre naprej skozi Kranjsko Goro, mimo Podkorena in znamenitih Zelencev. Pričakala nas je prav fletna in domačna jedilnica v alpskem slogu, sredi tedna kar polna, in natanko to smo naročili, kar nam je Žefran ukazal: pohane piške. Korektno kosilce, normalne cene.

Pohane piške v Ratečah. (Foto: Črt Piksi)

Kam na sprehod in po malo samote: Srednji Vrh nad Martuljkom

Po pravici povedano: Žefran se na porcijo samote in sprehod odpravi na bližnji hrib, ki se vidi z Milkine terase, na enega tistih vrhov, ki so nanizani okrog prod­nate struge reke Pišnice. Ampak težko da navodila, kam naj korakamo, pa tudi samoto bi mu mogoče uničevali. Če pa bi moral dati uradni predlog za izlet tu v okolici, ki se mu zdi še premalo poznana in izkoriščena priložnost, bi rekel, naj obiščemo Srednji Vrh. V zadnjem času je ta mali in razpršeni kraj postal znan zaradi hotela, ki ga je mondeno prenovil znani ljubljanski gostinec in ga poimenoval Chalet Sofija. Brez tega pa je to slikovita vasica, do katere avto sopiha v nekaj kar ostrih serpentinah v pobočju severno od Gozda - Martuljka.

Pogledi tu so imenitni, Alpe s svojo silnostjo vstopijo v srce in misli obiskovalca. Poznavalci pravijo, da se iz Srednjega Vrha odpira eden najboljših razgledov na njihov severni del, pa na znamenito Martuljkovo skupino, na očake dvatisočake Jalovec, Mojstrovko in celo Stol v Karavankah. Skrajno uporabna stran hribi.net pa ve povedati, da je Srednji Vrh tudi eno od izhodišč za dvoinpolurni pohod na nenavadni vrh z imenom Trupejevo poldne, goro na meji z Avstrijo, kamor le opoldne posije sonce.

Srednji Vrh. Tu Julijske Alpe vstopijo v srce in dušo, tako silne so. (Foto: Črt Piksi)

Priporočamo še: TaBar na novi lokaciji: radi bi, da so v fokusu lokalci