Logatec: kam iti, kaj jesti, kaj piti

Zanimivosti kraja nam je razkrila Saša Musec Čuk, ki je turistična vodnica, strastna raziskovalka naravne in kulturne dediščine (ne samo Logatca), najraje peš ali na gorskem kolesu, velika ljubiteljica umetnosti in že več kot 30 let aktivna članica Pihalnega orkestra Logatec. Predvsem pa je zaljubljena v domačo logaško grudo, na kateri so njeni predniki pognali korenine pred več kot 300 leti.

Saša Musec Čuk

Katera je tista kavarna/slaščičarna v Logatcu, v kateri se domačini najpogosteje zasedite?

V zadnjem času je bilo kar nekaj drznih poskusov pogumnih posameznikov, ki so želeli obogatiti pestrost ponudbe na tem področju, a smo Logatčani očitno tradicionalne sorte in se za novotarije, čeprav simpatične, težko ogrejemo. Zagotovo bi omenila kavarno in slaščičarno Kljukec, ki premore tudi nekaj meščanskega pridiha in vabi s prijetno zunanjo teraso.

Jeruzalem v Prlekiji: Kam iti, kaj jesti, kaj piti

Poleg »obveznega asortimana« imajo v ponudbi potice vseh vrst, špehovke in štruklje, v pustnem času pa poteka prava bitka za odlične krofe in štravbe. Meni je simpatična tudi zato, ker je v njej z nekaj improvizacije umeščena »galerija«, ki gosti tako lokalne kot druge likovne ustvarjalce.

Če pri Kljukcu raje posedajo nekoliko starejše in logaško avtohtone generacije, pa je Kavarna Napoleon bolj priljubljena pri mladih in družinah, saj imajo v poletni sezoni prav fin sladoled. Nekoliko višje po Tržaški cesti, v smeri Kalc, pa je v zavetju starih dreves in grajskega poslopj­a Grajski park. Priljubljen je predvsem pri družinah in športno orientiranih posameznikih, saj ima veliko zelenih zunanjih površin in mogočno naravno senco.

Ker nisem ravno največja ljubiteljica sladkarij, se sama s prijatelji največkrat ugnezdim v pubu Navigator, kjer ti za moj okus pripravijo najboljšo kavo v Logatcu. Kar pa je meni prav tako zelo všeč – pogosto postrežejo z zanimivo ponudbo koncertov, ki ne sledi »mainstreamu«, ampak kakovosti.

Kotiček, vogal, ulica, prostor, ki vas vedno znova osupne s svojo lepoto?

Kot zaprisežena domačinka, katere predniki so po Logatcu in okoliških zaselkih pognali korenine pred najmanj 300 leti, sem seveda lokalpatriot in se težko odločim samo za en kotiček. Če pa že moram izbrati, je moje svetišče vzpetina Ženček, ki se spogleduje s Sekirico in Tičnico, prav tako zanimivima hriboma, in skupaj tvorijo zeleno oazo med Dolnjim in Gornjim Logatcem.

Sama hudomušno pravim, da so se ljudje nekoč hodili na Ženček »ženit«, za Tičnico razlaga verjetno ni potrebna, po prvih dveh etapah pa so se šli sekirat na Sekirico, ki ji domačini pravimo Skerca. S pobočja Ženčka se ponuja razgled skoraj na vse strani neba, tja do Triglava. Travniki ob kolovozu, ki se vzpenja proti golemu pobočju, so v zgodnjejesenskih jutrih polni pajčevin z osastimi pajki, nepoboljšljivi romantiki pa bodo v vsakem letnem času priča čudovitim sončnim zahodom.

Očarljiv je tudi v zimskem času, ko so ob njegovem vznožju speljane tekaške proge, če smo le obdarjeni s snegom. Ženček je res prijetna točka, bodisi za sprehod bodisi kolesarjenje, iz lastnih izkušenj pa lahko povem, da se da nanj privleči tudi otroški voziček, in če dete zaspi, je klopca pod brezami na Ženčku vrhunski kotiček za branje knjig.

Kulturna in umetnostna znamenitost, ki je po krivici izpuščena z uhojenih poti turistov, morda celo domačinov?

Ker me privlači vse starožitno in povezano s preteklostjo našega kraja, imam še posebej izostrene receptorje za staro stavbno dediščino. Ena takšnih je fotogenična Tollazzijeva štirna oz. vodnjak pod cerkvijo sv. Jožefa na Čevici. Skupaj s starimi hišami, vpetimi v breg, tvori skorajda manjši trg, ki oživi na kresni večer, na vsakoletni etnološki prireditvi, znani tudi zunaj meja Logatca. Takrat zadišijo kresnice, odmeva ljudska pesem in ambient zasije v magični svetlobi.

Nič manj zanimivo ni obzidje cerkve za vodnjakom, znotraj katerega se skrivajo temelji antičnega svetišča, najverjetneje posvečenega vodnemu božanstvu. Celotno območje Čevice, čeprav nič kaj razkošno po velikosti, je zanimivo, polno zgodb, a nekoliko skrito, zaradi česar je pogosto spregledano. Navkreber po ulici je še nedolgo tega stala edina ohranjena lesena hiša v Logatcu, Fedelakova domačija, ki je leta 1876 ni prizadel uničujoč požar. Ko sem videla, da so jo porušili, me je pri srcu kar stisnilo.

Zelo rada se sprehodim oz. prikolesarim do kapelice sv. Marije v Leščevju, drobne romanske in nekdaj romarske cerkvice v vasi Jakovica nad Planinskim poljem. Zgrajena je nad arteškim izvirom vode, ki je nekdaj med ljudmi veljala za čudodelno, zdravila naj bi oči, zato so ljudje od vsepovsod romali na ta kraj in prosili za ozdravljenje.

Pod temel­ji cerkve je obokan prostor z nekaj stopnicami, ki se spuščajo proti vodi, ta po pričevanju domačinov ne presahne niti v največji suši. In tako kot Čevica je tudi ta kraj znamenje predkrščanske preteklosti, saj je bila kapela postavljena na mestu nekdanjega vodnega svetišča.

Kam iti na dobro, ne preveč pretenciozno, a iskreno kosilce?

Čeprav v družini in med prijatelji cenimo dobro kulinarično ponudbo, predvsem tisto, ki stavi na lokalne sestavine in izvirne domače jedi, sta pomembna tudi postrežba in vzdušje v gostilni. Pravo zmes obojega ponuja vaška gostilna Turk v Hotedršici, ki je moja najpogostejša izbira, kadar me kdo vpraša, kam iti jesti v Logatcu in okolici. Gre za družinsko gostilno, v kateri boš povsem solidno postrežen tako za čas malice kot za bolj slavnostno kosilo.

Postrežejo z domačim kruhom in mesninami, odlično govejo župo in jedmi, ki se prenašajo iz roda v rod. Za kakšen bolj prisrčen prizor in »prisluškovanje« lokalnim debatam se je vredno usesti v stari del gostilne, kjer je zraven šanka še krušna peč in nekaj miz s stoli. Tudi tam namreč strežejo hrano in vse, kar vam tekočega poželi srce.

Za ljubitelje še bolj domačijskih prizorov pa toplo priporočam kmetijo Šinkovc na Medvedjem Brdu, kjer vam bodo v zimskem času ponudili koline, pripravljene po tradicionalnih recepturah, čas pa se po zaslugi gospodarjev Vilme in Jožeta vedno nekoliko ustavi. Da ne izgubljam besed o sami okolici kmetije, s katere se odpirajo širni razgledi na vse strani naše deželice.

Kje na mestnih ulicah najbolj zanimivo na površje pronica zgodovina mesta, kam se postaviti, ko želite videti v njegovo prihodnost?

Pogled s Tabora v Gornjem Logatcu je zagotovo tisti, ki opazovalca popelje stoletja in tisočletja nazaj, saj je eden najstarejših predelov našega kraja s strateškim položajem. Že v železni dobi je bilo v njegovi bližini gradišče Velke bukve, terase naselja so vidne še danes. Na mestu cerkve sv. Križa, ki jo je imel še posebno rad Andrej Žigon, logaški pesnik, fotograf in vagabund, je nekdaj stal mogočen protiturški tabor, Valvazor pa je pisal celo o gradu, ki je menda stal v njegovi bližini.

Ko se oko popotnika ali zgolj naključnega sprehajalca ozre naokoli s točke nad cerkvijo, lahko vidi, kako se praši za antičnimi vozovi na stari rimski cesti in pozneje za furmani na beli cesarski cesti. Vidi grad pod seboj, ki so ga nekdaj upravljali Windischgrätzi. Iz mogočnih obcestnih domačij je slišati napitnice in smeh, v daljavi proti Dolnjemu Logatcu pa je videti parno lokomotivo, ki je ravnokar opravila svojo prvo pot med Trstom in Dunajem.

Podobam sodobnosti in prihodnosti, če med drugim pomislimo na vedno več nakupovalnih središč ter takšnih in drugačnih obrtnih con, smo priča vzdolž avtocest­nega priključka do drugega krožišča, ki zavije v smeri Idrije. Z novimi stanovanjskimi bloki, nakupovalnimi središči se tu poseljenost povečuje, izginjajo pa polja, njive in stare domačije. Domovanja polnijo novopečeni Logatčani od vsepovsod, saj je Logatec med hitreje rastočimi kraji, pred leti je imel tudi eno večjih rodnosti v celotni Sloveniji. Prebliski prihodnosti pa se kažejo tudi v ljudeh z vseh vetrov in vseh barv kože, ki iščejo svoje mesto pod soncem in jih življenje pripelje med nas staroselce.