Najbolj priljubljene jedi, ki jih letos ponujajo v gorskih kočah
Poletje vabi v planine, kjer je praviloma nekoliko hladneje kot v dolini. Če se dobro pripravljeni in ob ugodni vremenski napovedi dovolj zgodaj odpravimo na pot, hkrati pa poskrbimo za primerno opremo, nas brez dvoma čaka prelep dan v naravi. Če pa se bomo spotoma ustavili v kateri od koč, lahko preverimo še gorsko kulinarično ponudbo. In točno v to temo smo se poglobili tokrat, saj smo raziskali, kateri okusi so pravi hit v slovenskih planinskih kočah.
Vsi odtenki enolončnic
Najprej zajtrk oziroma malica – v marsikateri koči vam bodo postregli sveže pečen kruh, morda dopolnjen z domačo zaseko. Če boste zraven naročili zeliščni sok ali planinski čaj, boste dobili že pravi gorski obrok.
Kaj pa kosilo? Pozimi, poleti in vse vmesne dni imajo slovenske planinske koče praviloma na jedilniku vsaj eno enolončnico – še največkrat je to jota, ričet ali golaž. »Pri jedeh na žlico pa srečamo tudi lokalne ali regionalne posebnosti, recimo pohorski lonec,« je enolončnico, značilno za Štajersko, omenila Manca Ogrin, ki na Planinski zvezi Slovenije skrbi za odnose z javnostmi, in zraven nanizala še lokalne planinske okuse: »Na Idrijsko-Cerkljanskem ponujajo žlikrofe, zagotovo v Koči na Hleviški planini. Na Koroškem, denimo v Domu na Peci, so znani kvočevi nudlni oziroma kločevi štruklji, ki so kot nekakšni sladki žlinkrofi.«
Žganci: največkrat ajdovi
Zraven že omenjenih enolončnic pogosto postrežejo žgance, seveda ajdove, se pa tu in tam zgodi, da gorske kuharice mešajo tudi koruzne. Z vršacev smo odnesli tudi navodila, kako jih pripravimo doma. Ko smo se že pred časom pogovarjali z dolgoletno oskrbnico Tonko Zadnikar, ki je pred leti kuhala na Kriški gori nad Tržičem, je povzela: »V grobem velja, da pol kilograma moke kuhamo približno pol ure, potem pa v posodo odlijemo skoraj vso odvečno tekočino, ki ji rečemo tudi odlivača. Zatem z vilicami, ki imajo dva rogova, kuhano moko razdrobimo v žgance. Če so preveč suhi, prilijemo še malo vode, v kateri so se kuhali.«
Do žgancev vodi še ena pot, in sicer jih na koroški način pripravimo tako, da moko najprej prepražimo, ob čemer nam je legendarna oskrbnica, ki zdaj v Kranjski Gori pripravlja kuharske tečaje, pojasnila: »Izberemo težko posodo – črni emajlirani lonci, znani pod imenom eterna, so odlični. Na zmernem ognju mešamo moko s kuhalnico in pazimo, da je ne prežgemo. Pražimo toliko časa, da moka zadiši. Zatem v roke vzamemo vilice z dvema rogovoma – z njimi mešamo moko, medtem ko počasi dolivamo slan krop.«
Bi še kaj sladkega?
Če se ozremo še proti sladicam. »Na splošno skoraj vse koče ponujajo štrudlje oziroma zavitke – navadno jabolčne, a tudi borovničeve in še katere,« pojasni Manca Ogrin. S hišnimi sladicami izstopajo posamezni planinski domovi in tako se na Ratitovec že dolgo ne hodi samo zaradi rekreacije in čudovite narave, temveč tudi zato, ker v Krekovi koči cvrejo krasne flancate in jih pohodnikom postrežejo še tople.
Še eno sladico, ki je lahko tudi priloga h glavnim jedem, nadvse pogosto strežejo v naših gorskih kočah – štruklje. In tu ne moremo mimo zanimive zgodbe s Kofc, kjer so nastali zametki za Moje štruklje Slovenije. Danes jih lahko naročimo na Kofcah, v lokalu na Deteljici pri Tržiču in na treh lokacijah v Ljubljani, vse pa se je začelo s sanjami v koči na 1488 nadmorskih metrih nad Tržičem, kjer sta bila oskrbnika zakonca Vogelnik.
»Sanjalo se mi je, da sem kuhal čokoladne štruklje. Zjutraj sem jih pripravil po receptu, o katerem se mi je sanjalo,« nam je nastanek znamenite sladice pred skoraj dvema desetletjema opisal Peter Vogelnik. V letih, ki so sledila, so naredil še številne druge različice, in Vogelnik še danes uživa v kreiranju različnih okusov štrukljev, ki so predlani osvojili veliko zlato medaljo in naziv šampiona na sejmu Agra.
Priporočamo še: Vipavska dolina v kozarcu: kaj naj slovenski obiskovalec pokusi v tem koncu Slovenije