Praznični izlet za dušo v Sloveniji: čarobni Haasberg in Planinsko polje
Do gradu Haasberg (tudi Hošperk) pri Planini ni težko priti: z avtoceste pri Uncu, lahko tudi z druge strani, po lokalnih cestah in zalednih krajih, ki uživajo večji mir, odkar gre glavni promet po drugi poti. Ko cesta prek starega kamnitega mostu preskoči tukajšnjo reko Unico, najdemo tudi ostaline nekdaj silno mogočnega poslopja, od katerega pa ni ostalo dosti. Vsaj v smislu sten ne – je pa tu doma rastoča in živa zgodba o tem, kako so kraj oživili ljudje, ki ga imajo radi. Samo to je bilo dovolj.
Kot, ki ljudi privlači že stoletja
Da je tu dobra in zaščitniška energija, so očitno čutili ljudje od nekdaj. Na vzpetini nad ruševinami stojijo ostanki še enega, še starejšega gradu oziroma utrdbe. Nekateri strokovnjaki menijo, da izhaja iz 11. stoletja, drugi ga datirajo nekoliko pozneje kot castrum Moevntz. Večina raziskovalcev se strinja, da ga je uničil potres v zgodnjem 16. stoletju z epicentrom v Idriji – tako močan, da so ga čutili tudi v današnjih sosednjih državah. Razdejanje je doseglo celo ljubljanske Križanke.
Baročni dvorec, ki je zrasel na obronku griča spodaj, izvira z začetka 17. stoletja. Zgradila ga je plemiška družina Eggenberg, udobno in prijetno prebivališče pa je bil tudi za mogočne rodbine, ki so grad posedovale po njih: Kobencli, znani meceni znanosti in zbiralci umetnosti, nato sorodniki Coroniniji, ki so ga pozneje prodali družini Windischgrätz.
Težko je danes sklepati po golih in načetih zidovih, a različne razglednice iz prve polovice 20. stoletja pričajo o prelepi baročni zasnovi. Ohranil se je tudi glas o bogati notranji opremi številnih soban. Da je dvorec obdajal lepo urejen park, ni nobenega dvoma – stare slike to jasno dokazujejo. Skratka, šlo je za čudovit grad v čudovitem okolju. Za ovinkom se v objemu vrbovja in ločja tiho vije reka, Planinsko polje pa ohranja svojo zanimivo in mistično naravo – večkrat poplavljeno, a življenje najde način sobivanja tudi v takih okoliščinah.
Tudi letos lepo povabljeni v Planino, na božično novoletno stojnico v Škratkovi hišici. Predstavljena bo novoletna dekoracija, obeski za smrečico, z naborom različnih gospodinjskih, okrasnih in uporabnih izdelkov, kjer lahko vsak najde darilo za praznično obdarovanje kot tudi zase. Dogajalo se bo v topli Škratkovi hišici pri gradu Haasberg.
Vrhunska kuharija v štali
Tako kot so neposredni sosedje gradu našli svoj način sobivanja z njim. Grad je bil dolgo, bodimo iskreni, nekoliko grozljiv: zaraščen, kot Trnuljčičin, a ne pravljičen, bolj smetišče in opomin na minljivost. Poslopje je bilo od začetka 20. stoletja zapuščeno, ob koncu druge svetovne vojne izropano, dokončal pa je njegov propad še požar. Sesedali so se tudi spremljajoči objekti: štala in hiška, v kateri so se grajski otroci učili gospodinjskih opravil.
Prva soseda gradu sta bila zakonca Milavec, Tatjana in Marko, oba sodita med ljudi, ki imajo Planinsko polje in njegov samosvoj način preživetja v krvi. Doma v enem od poslopij, ki so spadala h gradu, sta nesrečno opazovala razdejanje v okolici. Nekega dne je Tatjana rekla: »Tole bo treba pospraviti.«
Tako se je začela zgodba društva Škratovka, poimenovanega po izviru v bližini gradu, ki izpod skalnega sklada oblikuje potoček, preden se izlije v Unico. Od leta 2013 so s številnimi prostovoljnimi akcijami uredili okolico gradu, utrdili dotrajana poslopja in zagnali kulturne dejavnosti za vse generacije – od spomladanskega prebujanja škratov za otroke do koncertov za odrasle. Nekdanja štala je celo gostila posebno skrivno večerjo s kuharskim mojstrom Binetom Volčičem.
Mraz, da ledeni dah, v srcu pa je toplo
Prav štala je postala eno od prizorišč naše praznične zgodbe. To je namreč odprt prostor, ki je hkrati oder, pa tudi majhen etnološki muzej. Tri stene so do vrha obložene s predmeti, ki so spremljale vsakdanjik tukajšnjih ljudi. Vse urejeno s posebnim estetskim čutom, da je videti kot iz tuje revije za življenjski slog. Skratka: čeprav se pozimi mraz zaleze v vse pore odprtega prostora, da se sapa skoraj spreminja v ledene kristale, pa je človeku toplo pri srcu zaradi vsega tega ponosa na domače, spoštovanja preteklosti, upoštevanja ne le noblese, ki je iz gradu povsem izginila, ampak tudi navadnega človeka teh krajev.
Ta kraj nas je navdahnil, ker smo v njem začutili ljubezen tukajšnjih ljudi do domačih krajev. Decembrski prazniki so primeren čas, da tudi sami malo premislimo o svojem domu, pa o Sloveniji, se posvetimo čarobnim kotičkom in še sami ustvarjamo lepoto in prijetnost za vse okoli nas.
Kruh
Zares posebnega ga naredimo s pestjo dodanega suhega sadja in zeliščem – oboje pa se čudovito ujema z okusom naše pretaknjene pečenke, ki jo najdete v prejšnji prilogi ali na našem portalu.
- 350 g gladke bele moke, 150 g polnozrnate moke
- 5 g suhega kvasa, 10 g soli
- 8 večjih listov žajblja, za večjo pest suhih fig in sliv
- za pest orehovih jedrc, malo olja
- Obe moki, sol in suhi kvas stresemo v večjo skledo, pomešamo, da se sestavine razporedijo, nato dolijemo vodo in znova zmešamo, da se povežejo.
- Testo preložimo na rahlo pomokan delovni polt in ga ročno gnetemo vsaj 10 minut, da se gluten res lepo razvije. V pomanjkanju volje to delo lahko prepustimo tudi močnemu mešalniku. Testo naj bo prožno in nekoliko svetleče.
- Žajbelj drobno nasekljamo, prav tako na majhne koščke nasekljamo suho sadje in orehe.
- Testo raztegnemo v kvadrat, posujemo s pripravljenimi dodatki in »zapremo«, da bodo ti v sredici. Še enkrat ga malo pregnetemo, nato ga s klasičnim pekovskim postopkom prepogibamo, dokler ne dobimo enakomerne krogle z zategnjeno površino.
- Testo preložimo v rahlo naoljeno skledo: na sobni temperaturi bo vzhajalo kako uro in pol, v hladilniku, še bolje, do 4 ure. Počakamo toliko, da se prostornina podvoji.
- Znova ga zvrnemo na delovni pult, raztegnemo in prepogibamo robove proti sredini, nato ga obrnemo, da je »šiv« spodaj, in še nekajkrat obrnemo v smeri urnega kazalca na nepomokani površini.
- Testo zdaj preložimo v vzhajalno košarico, s šivom navzgor, lahko pa tudi na pomokan prtiček, v obeh primerih naj še kako uro pokrito vzhaja.
- V tem času v peči segrejemo posodo s pokrovom, v kateri bomo pekli, na 240 stopinj.
- Ko je kruh drugič vzhajal, ga zvrnemo iz košarice na peki papir in z žiletko ali ostrim nožem naredimo zarezo ali križ.
- Prestavimo v ogreto posodo in pečemo pol ure pokrito, potem odkrijemo in pečemo še 15 minut.
Preberite še:
Več iz te teme:
Naročite se na e-novice:
- Ekskluzivno: Dva najbolj znana slovenska šefa kuhinje bosta kmalu soseda
- Italijanski aperitivo doma: Kaj postreči, kaj natočiti in kako vse skupaj sestaviti (da bo izgledalo kot na trgu v Benetkah)
- Tega dela lubenice nikar ne zavrzite: užiten je in presenetljivo uporaben
- En paradižnik, pet držav: kako ga pripravijo Italijani, Francozi, Japonci, Skandinavci in Turki
- Hladilnik je skoraj prazen? Iz nekaj osnovnih živil lahko še vedno skuhate odlično kosilo
- Za 12 evrov nahranimo štiričlansko družino: 5 poletnih kosil, ki dokazujejo, da je mogoče