Praznični Tržič z Jankom Ropretom

Je v Sloveniji kdo, ki ne pozna tega glasu? Pa ne le zaradi popevk, kot sta Ljubljančanke in Moje orglice, morda zaradi Čebelice Maje: Janko Ropret je bil tudi eden najbolj značilnih in posebnih glasov slovenskega radia. Zdaj je sicer že v pokoju in več doma – tako da je bil samo še bolj primeren za našega dnevnega vodnika po svojem mestu, enem tistih, ki jih radi obiščemo prav med prazniki, zaradi izjemnih jaslic: Tržiču.

Janko Ropret je takoj razumel, da iščemo človeka, ki bi imel lep in oseben odnos do svojega mesta in tudi tega časa, v katerem smo: »Spomnim se, kako sem z očetom v mraku šel po božično drevesce. Ja, na skrivaj! In nisem razumel, zakaj. Iz naravovarstvenih ali ideoloških razlogov? Drevesce smo krasili s piškoti, bonboni, svečami, ki smo jih zvečer prižgali, in z vato, ki ga je zasnežila. Idealno za sobni požar, z malo neprevidnosti. In seveda sem ga povzročil! Sicer pa so mi ti božični večeri polepšali življenje s spoznavan­jem, učenjem in petjem lepih božičnih pesmi, ki jih je moja mama znala (in jih še zna) res veliko. Hvala ji za to.«

Kam bi v prazničnem času v svojem mestu in okolici peljali prijatelje, ki so prišli na obisk?

Prijatelja bi čez dan peljal na sprehod po kriškem polju, mimo domačij v Sebenjah, Žiganje vasi in Brega, kjer bi ga skoraj ob vsaki hiši pozdravile jaslice. Navada se je v zadnjih letih močno prijela. Najlepše bi bilo, če bi bilo zasneženo in bi škripalo pod nogami – ej, kje so tiste prave zime!

V Tržiču samem pa bi obiskovalca popeljal od farne cerkve, z zgodbo Jakoba Aljaža, po poti za Virjem, do Tekčevih jaslic in naprej, kjer se vidi praznično razsvetljeno mesto in nad njim tudi osvetljen dvorec Neuhaus. Nekoč je bilo živo – z glasbo, toplim čajem ali kuhančkom – tudi drsališče na začetku poti k Sv. Jožefu. Zdaj se je drsanje z vrvežem preselilo na Fabrko. Ta božični sprehod za Virjem do cerkve sv. Jožefa, s pogledom na domače mesto, ponovim vsako leto v tem času.

Tekčeve jaslice so tipičen primer samorastniške ljudske umetnosti. FOTO: Mirko Kunšič

Katerega dogajanja v decembrskih praznikih pa se najbolj veselite?

Za crkljanje otroka v sebi se najbolj razveselim Miklavževega sprevoda s parkeljni in vsem drugim spremstvom. Zdaj je prikladno združen s prižigom prazničnih lučk v mestnem jedru. Seveda se je včasih tudi dogajalo, da so parkeljni pretiravali s strašenjem otrok, iz zgodovine je znano, da so te obhode prepovedale celo cerkvene oblasti, saj je strah često puščal posledice pri zdravju otrok.

Kulturna in umetnostna znamenitost v Tržiču, ki je po krivici izpuščena z uhojenih poti turistov, morda celo domačinov?

Morda je kot kulturna zapuščina umetnikov spregledano ali premalo poudarjeno delo slikarja Leopolda Layerja za tržiško cerkev. Najbolj ga poznamo kot avtorja brezjanske Marije Pomagaj (po Cronachu), znan pa je tudi čudovit križev pot za tržiško cerkev, ki je zdaj v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani. Poslikana kupola in stene prezbiterija pa ostajajo v cerkvi, da jih tržiški firbci lahko občudujemo.

Več omemb in zapisov v zvezi s Tržičem bi moral imeti grof Radetzky. Dvanajst let je bil Tržičan in tega predvsem Ljubljančani ne vedo. Bil je veliki vojskovodja, maršal, znana je njegova koračnica, a ceni se tudi njegov trud za blaginjo Tržiča, za mesto je namreč zastavil veliko projektov, tudi neuspelih. Ob oživljanju njegovega dvorca Neuhaus v zadnjem času se njegova zgodba utegne osvežiti, lahko tudi kulinarično, morda v povezavi z njemu ljubo ocvrto milansko zarebrnico, ki se je na Dunaju prelevila v znamenitega »dunajca«. In v Tržiču Radetzky šnicl, domiselnost velja.

Grof Radetzky je bil Tržičan kar 12 let. FOTO: Wikimedija

Kam iti na dobro, ne preveč pretenciozno, a iskreno kosilce?

Najprej na kratek izlet proti Lomu, kjer je lep razgled v tržiško dolino, pogled na Storžič, Dobrčo, Begunjščico. Nato na domačo košto Pr' Hariž nad Lomom in obujanje spominov na nočna sankanja od Tiča ali od Doma pod Storžičem. Bili so časi, ko smo se od tam prisankali vse do Krvina, torej skoraj do mesta.

Predlog za kosilce: Pr Hariž FOTO: Facebook Pr Hariž

Katera je tista kavarna, v kateri so domačini najpogosteje zasedite?

(smeh) Imena lokala so se z najemniki menjala (Špela, zdaj Platz itd.). Mi, ki smo tja zahajali, pa smo vedno rekli »ta nova«. In še zdaj! Kdor bo vedel za »ta novo«, pa je generacija, ki se je z leti in vsemi razselitvami umaknila v Bistrico v Petko na Petrolu. Kdo bi vedel, zakaj, greš pač tja, kjer se (še?) zbirajo prijatelji.

Nasproti »ta nove« je zdaj knjigarna. Ob njej v misli pride prigoda, ko sem šel pod večer po smrekico v gozd. Še prej sem skočil v knjigarno po nekaj okraskov. Čakajoč prodajalko, slišim nekam znan, počen glas. Obrnem se. Ja, bil je Edvard Kardelj. Pogosto se je namreč zadrževal v tržiških koncih okrog Karavle. Kar vroče mi je postalo. Za mojim pasom, pod bundo, je namreč tičala ostra sekirica. Varnostnik se je sprehajal pred knjigarno gor in dol. No, tudi Kardelj je kupoval božične okraske.

Katero decembrsko dobroto (lahko tudi tekočo), ki je doma v vašem koncu, bi ponudili svojim prijateljem na obisku pri vas?

Od tekočih decembrskih dobrot se spomnim medice. Morda jo še ponudi kakšen gostinec. Tržiška flika, pogača s kislo smetano in kumino ali pa zaseko, tekne sveža iz krušne peči, najbolj iz Kurnikove hiše, kjer jo ponudijo ob božičnih vandranjih s spomini na Jakoba Aljaža. Ali pa podbreška potica iz suhega sadja, Podbrezje namreč niso daleč.

Tržiška flika FOTO: Špela Ankele

Katera lokalna posebnost, ki se nanaša na praznični december, bi, po vašem mnenju, morala in utegnila prestopiti lokalne okvire, katero bi se dalo razviti v dobro in kakovostno zgodbo?

Jakob Aljaž je bil kaplan v Tržiču in ravno tu je poslovenil najbolj znano pesem na svetu, Sveto noč. Besedilo Josefa Mohra je uglasbil Franc Xaver Gruber. Zgodbo iz Oberndorfa poznamo. Bila je zapisana in tudi ekranizirana. Pred leti so film na to temo snemali tudi v Tržiču, v Kurnikovi hiši. Še vedno imam pred očmi igralko Nastassjo Kinski, ki je v kostumu vsa drobcena počasi korakala od Kurnikove hiše proti Damulneku.

Zgodbo Svete noči bi lahko vsako leto uprizarjali tudi v Tržiču z gledališko-glasbenimi postavitvami, morda vsako leto z drugim režiserjem in zasnovo, seveda zaradi Jakoba Aljaža. Simpatična lokalna izvedba pa s prazničnim vandranjem (ki mu je moderno reči doživetje) Nepozabni božič Jakoba Aljaža že zdaj kroži med Kurnikovo hišo, farno cerkvijo in Tekčevimi jaslicami, okinčana z razsvetljavo, obvezno tržiško fliko in melodijami prazničnih pesmi (ki so občasno tudi odmev naučenih maminih pesmi v tretjo in celo četrto generacijo, tradicija gre naprej!).

Tržič je povezan tudi z zgodbo Svete noči, za katero je po besedilu Josefa Mohra glasbo napisal Franz Xaver Gruber. Foto: Rendy Wahyu Ismail/Shutterstock