Prihaja jubilejni festival praženega krompirja: razlogi, zakaj ga ne smete zamuditi

Ker bo v Šenčurju kmalu jubilejni, 25. svetovni festival praženega krompirja, smo poklicali podpredsednika Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. Vselej iskrivi Stane Menard nam je naštel nekaj številk, ki bodo zaznamovale ta dogodek, dodal pa je še kuharski namig, z upoštevanjem katerega bo naš praženi krompir sezonsko, že skorajda jesensko obarvan.

Festivalska klasika: velika ponev, velike lesene kuhalnice in veliko dobre volje. Foto: Tadej Regent

Pet ton

Omenjeno društvo, ki od svojega začetka organizira svetovne festivale praženega krompirja vsako prvo soboto v septembru, združuje tiste največje ljubitelje, ki to jed obožujejo do te mere, da so postali člani društva. Tu bi nas že malo popravili, kajti člani društva si radi rečejo udi oziroma udinje. Imajo njivo, na kateri seveda raste krompir, ki jo obdelujejo kot v starih časih, imajo svojo himno, za katero je besedilo napisal Dušan Velkaverh, uglasbil pa jo je Mojmir Sepe. Imajo tudi grb, sredi katerega je, kajpada, koloradski hrošč. Imajo pa tudi neverjetno željo po širjenju ljubezni do te jedi in hkrati premorejo neverjetni, že četrt stoletja trajajoč zanos, da organizirajo svetovni festival praženega krompirja.

Pražen krompir: zares vse podrobnosti, ki jih morate poznati

»V Šenčurju se bomo na prvo septembrsko soboto zbrali že zjutraj, dopoldne se bodo začele priprave in praženje, prve porcije bodo nared točno okoli približno poldneva,« je v svojem slogu urnik opisal podpredsednik društva. Festival bo trajal toliko časa, kolikor časa bo na zalogi pražen krompir, pri čemer Menard opozori: »Na dosedanjih festivalih so količine, ki smo jih prepražili, pošle še pred 15. uro.« Kot je še dejal, na Gorenjsko prihaja okoli 50 kuharskih ekip, večinoma bodo slovenske, se bo pa med njimi našla tudi kakšna iz tujine.

»Prepražili bomo približno pet ton krompirja,« je dodal Menard in še, da je količina čebule odvisna od sorte, ki jo bodo ekipe uporabile: »Nekako med 350 in 380 kilogrami je bomo porabili.«

Bilo je pred desetletjem, ko so člani društva, oblečeni v značilne predpasnike s koloradskim hroščem, napotke o praženju krompirja takole predali Karini Cunder Reščič, urednici naše kulinarične redakcije Odprta kuhinja. Foto: Aleš Černivec

Belokranjka in jurčki

Čebula, na katero člani društva prisegajo, je belokranjka, krompir naj bo velikosti kokošjega jajca in tak, da med kuhanjem ne bo razpadel; odlično se denimo obneseta sorti monte carlo in red fantasy. »Krompir vedno operemo in ga skuhamo v olupku: položimo ga v lonec z mrzlo vodo in pristavimo. Koliko časa ga je treba kuhati, je odvisno od sorte in teže krompirja.

Ko je skuhan, je pomembno, da se ohladi po naravni poti: iz lonca odlijemo vodo in preprosto pustimo, da se hladi. Zatem ga olupimo in narežemo na primerno velike rezine,« pravi Menard in odgovori na vprašanje, kaj še lahko dodamo v to znamenito jed: »Jurčke. Narežemo jih, prepražimo na drobno nasekljani čebuli, ki se mora počasi pražiti, da se na maščobi kar nekako raztopi. Tako pripravljene jurčke v ponvi oženimo s krompirjem in prepražimo.«

Brez čebule ne gre. FOTO: Aleš Černivec

In zakaj bo festival ravno v Šenčurju?

Tam so pred desetletji pridelovali semenski krompir za tedanji jugoslovanski trg, tu je bil do leta 2000 tudi laboratorij za bolezni krompirja. Ker je torej ta gorenjski kraj tesno povezan s to kulturno rastlino, so ravno tu častilci praženega krompirja v sodelovanju z občino že postavili poseben spomenik. A v krompirjevi deželici, kot Šenčurju rad reče ljudski glas, ne stoji velik kamnit gomolj, temveč je sredi kraja paviljon s kipom cesarice Marije Terezije: ona je bila tista, ki je leta 1767 zapovedala sajenje krompirja, ta pa je prebivalce naših krajev rešil iz primeža lakote.