Ribnica z okolico: kam iti, kaj jesti, kaj piti

Maruša Prelesnik Zdešar je zadnjih osem let urednica kultne oddaje na nacionalki, v kuharski publicistiki pa znana precej dlje – zaradi znamenitega praznika fižola v njeni domači vasi, Hrovači, pri katerem je bila programska vodja. Pri njej smo od nekdaj občudovali spontano zagnanost prostovoljstva, usmerjeno v to, da v domači kraj pripelje življenje, da se požene kri tako med domačini kot obiskovalci. Kam bi nas torej ta televizijska novinarka peljala, če bi jo obiskali v krajih, kjer je preživela otroštvo in mlada leta?

V kateri kavarni v vašem mestu domačini najpogosteje posedate?

Rada imam kavo. Rada jo imam v dobri družbi. Najraje na sobotna jutra, ki jih velikokrat preživim pri mami v Hrovači. Če jo spijeva skupaj doma, se jutro zavleče v dolg zajtrk in klepet o resnicah življenja, službi in načrtovanju: katere rožice je treba obrezati, katero sadje pobrati … Tista jutra, ki so namenjena prijateljem, pa minejo ob dobri gostilniški kavici. Kadar boža jutranje sonce, skočim v Kocka bar, ki je v moji rodni Hrovači, pri Sparu. Skočiš v trgovino in še na kavo.

S prijateljicami iz študentskih let se običajno razlezemo po udobnih stolih kavarnice Vila De Casa v Ribnici. Ta mini butični hotelček sredi trga Ribnice da občutek, da si na potovanju. Ne ravno v Španiji, ker ima veliko elementov ribniške suhorobarske tradicije, zelo umetelno vpeljane v sodoben dizajn, pa vendar, ko mimo hodijo tuji turisti, kar malo odplavaš v tuji svet. Kava je nadstandardno dobra, udobje na vrhuncu. Tako se mora začeti tisti pravi konec tedna.

Naj omenim še svoj najlepši in najslastnejši otroški lokalček, to je slaščičarna in kavarna Pr' Isanu. V otroštvu smo ob sobotah dopoldne pridno pomagali pri delu doma, popoldne pa skočili na trg v Ribnico po sladoled, čisto blizu osrednje ribniške cerkve. Okus otroštva je sladoled tuti fruti, ki ga žal nimajo več, vonj po dobri kavi pa še danes vabi, da z otrokoma posedimo, poližemo limonino kepico in spijemo dobro kavico. Da o slastnih indijančkih ne govorim.

Kotiček, vogal, ulica, prostor, ki vas vedno znova osupne s svojo lepoto?

Neverjetno lep je sprehod iz Hrovače do Goriče vasi. Smukneš mimo hrovaškega pokopališča, pomahaš svojim najdražjim, ki jih ni več, in zadihaš s polnimi pljuči po čudoviti cestici do Goriče vasi. Spremljajo te polja in kakšna njiva krompirja in fižola … Vdih, izdih in že si v Goriči vasi – običajno na obisku pri teti Poloni in stricu Stanetu. Ki me vedno založita s svežo zelenjavo in domačimi eko dobrotami.

Sprehod iz Hrovače do Goriče vasi je dih miru: mimo pokopališča, med polji krompirja in fižola... FOTO: Dani Vincek

Zelo rada imam tudi Novo Štifto. Sprehod iz Jurjevice do romarske cerkvice je nekaj posebnega. Jaz se pretvarjam, da je to zame mini romanje. Najprej me v Ravnem Dolu pozdravi Maticova etno hiša, potem pa malo v hrib – in že si na Novi Štifti.

Kulturna in umetnostna znamenitost, ki je po krivici izpuščena z uhojenih poti turistov, morda celo domačinov?

Če se peljete iz Ribnice proti Kočevju, na koncu Dolenje vasi zavijte desno do Rakitnice. Tam sta rečica Rakitnica oziroma Obrh in presihajoče jezero. Naravna lepota, ki ob nalivih poplavi celo polje, vse do hiš vasice Blate. Nekatere od teh hišic so celo na »kolih«. To je bil zame naj kraj poletja. Tam živi moja sestrična, ki vedno pravi, da naj ne govorimo okoli o njihovih prelepih koncih. Morda ima prav – tisti mir, tisti nežni zvoki, ko te boža jutranja meglica … Res nočeš srečati nikogar. Želiš le dihati čist zrak, pokukati, ali je v rečici kakšna postrv, in samo biti. To so skrivni kotički. »Pa ne okol govort!«

Na poti od Ribnice proti Kočevju, tik ob Rakitnici in presihajočem jezeru, se skriva tišina otroških poletij. Mir, jutranja meglica, čista voda – in prošnja domačinov: »Pa ne okol govort!« FOTO: Dani Vincek

Kam iti na dobro, ne preveč pretenciozno, a iskreno kosilce?

Jaz sem glede hrane veveriček posebne sorte. Celiakija mi, čeprav gostinci običajno že vedo zanjo, še vedno malo kravžlja možgančke, še večkrat pa želodček – še posebno ko gre za kakšne bolj posebne jedi.

V zadnjih mesecih pa me je res z odlično hrano razveselila gospa Vera, kuharica v gostilni Andoljšek – »pri Lobajnci« po domače. Res sem bila vesela, da na krožniku ni bil spet samo pečen piščanec s kuhano zelenjavo. Postregli so polno kosilo z več odlično pripravljenimi brezglutenskimi prilogami, celo sladičko bi lahko izbrala.

Gospa Vera iz gostilne Andoljšek (pri Lobajncih) razvaja z odličnimi, celo brezglutenskimi jedmi. Med njimi tudi jota z ocvirki – takšna, kot jo je kuhala stara mama. Okus, ki te v trenutku vrne v otroštvo. FOTO: Osebni arhiv

In gospa Vera je tudi za praznik fižola, ki ga vsako leto pripravlja VETD Hrovača v okviru Ribniškega semnja, postregla z domačo joto, zabeljeno z ocvirki, brez glutena, čisto tako, kot jo je kuhala moja stara mama. Vrtinec okusov in predvsem vrnitev v otroštvo. Kaj dela čutni spomin!

Seveda pa bi jaz vedno znova svoje goste peljala v picerijo Harlekin, kajti tam poleg odličnih, večkrat nagrajenih pic srečamo tudi domačo kulinariko, pripravljeno na sodoben način, da se ti zmeša od kombinacij in okusov, ki jih morda nisi pričakoval.

Kje na mestnih ulicah najbolj zanimivo na površje pronica zgodovina mesta, kam se postaviti, ko želite videti v njegovo prihodnost?

Ob Ribniškem semnju sem imela po petnajstih letih spet priložnost, da se povzpnem na osrednji trški zvonik. Cerkev svetega Štefana v središču Ribnice ponuja čudovit razgled, ki ga res priporočam vsakomur. Vidiš reko Bistrico, Miklovo hišo in mravljišče ljudi, ki si ogledujejo suho robo. Tradicija, pomešana s sodobnostjo, in kot pravimo Ribničani, to je naše novo leto in prostor srečevanja sred­nješolskih prijateljev ob dobri hrani, ki jo v času sejma strežejo ribniška prostovoljna društva in gostinci v ribniškem gradu.

Z vrha zvonika cerkve sv. Štefana se Ribnica razprostre kot na dlani: Bistrica, Miklova hiša in živahno mravljišče sejma suhe robe. Tradicija, razgled in srečanja ob dobri hrani – pravo ribniško »novo leto«. FOTO: Leon Vidic