Trattoria Briški: Nekdanja družinska gostilna, v kateri se skriva duša Kostela

O nekem kraju največ izveš, če kak dan, dva tiho sediš v tamkajšnji gostilni. Potem šele kaj vprašaš, so včasih učili mlade novinarje, kako se delajo reportaže. Še vedno deluje – tudi če gostilna že dolgo ne sprejema več gostov. In tako sem obsedela v nekdanji Trattorii Briški v Vasi pri Kostelu. Nekatere hiše so samo zidovi, druge hranijo spomin kraja, v njih so se križale poti in srečevale usode. Zgodbe teh odmaknjenih krajev ob južni meji Slovenije so v pogovoru z družino Hodnik – štiri generacije so bile za mizo – postale žive. 

Vas se zdi skoraj izgubljena v sočni pokrajini, ki jo napaja reka Kolpa. Foto: Sonja Ravbar

V tem tekstu mi boste morali oprostiti osebni uvod. Kraji na naši južni meji so pri meni že vse življenje zasidrani predvsem v dveh utrinkih. Eden je, da je to temna, gozdnata pokrajina, z močvirnimi ravnicami, iz katerih se dvigujejo meglice, ko se začne delati dan. To je takrat, ko se vozimo na dopust, na jug. Tranzit dol.

In potem, ko gremo nazaj, tranzit gor. Uničena od celega dne na poti, klavrna, ker je dopusta konec, sem nekje v kočevskih gozdovih vedno optimistično pomislila, da ni razloga za žalost, saj se vračam v čudovito deželo. Narava ob bregovih Kolpe je neverjeten kontrast Liki, še bolj pa pustemu Velebitu. Rodovitna, sočna in zelena. In čeprav je bil vrhunec vročinskega vala, je bilo natanko tako, ko sva s fotografinjo parkirali v Vasi, enem največjih in najbolj živih zaselkov v občini Kostel. Povabili sva se k družini Hodnik, v njihov »drugi dom«. 

Za zelenjavni vrt in njivo pri hiši skrbi Andrej Hodnik, predelave doma pridelanega sadja in zelenjave pa se loti njegova soproga Irena. Foto: Sonja Ravbar

Kdo in kdaj je postavil hišo, okrog katere se vrti pogovor, nihče ne ve, pokimajo vsi: Irena in Andrej Hodnik, njuna hči Tinkara in še predstavnica najstarejše generacije, Irenina mama Anka Abramovič. Letnica nad vrati jo postavlja na konec 19. stoletja. Družina pozna zgodbe o tem, da sta dve hiši, drugo ob drugi, v tukajšnjem značilnem arhitekturnem slogu postavila brata, ki sta se v Vas iz okoliških hribov priselila skupaj. Podjet­na človeka. Eden je postal veletrgovec, drugi veleposestnik in gostilničar. A to so bili zares drugi časi. Gostilničar ni imel otrok, zato so vzeli kar nečaka – in ta je, s soprogo, v očeh potomcev, se zdi, začetnik, v dolgem zgodovinskem nizu prvi, ki je imel že svoj »obraz«. 

Štiri generacije: Tinkara Hodnik, Anka Abramovič, Irena Hodnik in mala Olivija. Foto: Sonja Ravbar

Družina je bila podjetna, a časi so se menjali in tako je tudi prapradedek odšel prek luže, kot so odhajali mnogi. Vrnil se ni nikoli – v Kanadi je umrl pod kombajnom. Žena je ostala sama doma z otroki in posestvom. Tudi naslednji generaciji ni bilo prizaneseno: mama gospe Anke je doživela enako usodo. Z možem je poskušala boljše življenje ujeti na Hrvaškem, od tu do Reke namreč ni prav daleč. Dobro je kazalo, v Bakru je mladi par že odprl mlečno restavracijo – ko je soprog umrl, pripovedujejo gostitelji. In spet je bila v hiši mlada vdova z otroki.

Danes se gospa Anka spominja: »Takrat sem padla v črno luknjo. Ničesar se ne spomnim, čeprav sem bila v tej hiši rojena in se, po očetovi smrti, vrnila, ko sem bila stara osem let.« 

V gostilni so se ustavljali furmani, na poti proti morju, pa po maši vaščani: cvrli so pohance, ženske so pile kvarnersko vino s sladkorjem. Foto: Sonja Ravbar

V težkih časih se je obrestovalo, da je bila pri hiši tradicija gostinstva. Tu mimo je vodila pot furmanov, ki so tovorili blago proti Kvarnerju in v obratno smer, proti notranjosti. A tudi Kostelci sami so potovali. Zelo znani so na primer krošnjarji iz Ribnice, le malo ljudi pa ve, da so patent za neobdavčeno trgovanje, ki ga je v petnajstem stoletju podelil cesar, da ne bi pomrli od uboštva, hkrati dobili tudi ljudje iz krajev okrog Kostela.

Ti kraji so bili torej od nekdaj v znamenju poti. Tranzita. In vse te ljudi je gostila Trattoria Briški. Med njene zidove so prinesli svoje radosti in svoje življenje, da se hiša še danes zdi polna. Anka Abramovič se spominja pripovedi, kaj so stregli. Vino so dobivali s Krka, ki je pri­bližno enako oddaljen kot vinogradi višje na Dolenjskem. Največ gostov je bilo ob nedeljah, po maši, zlasti ženske so se rade zasedele in zanje je bilo posebna poslastica vino, ki so si ga malo posladkale in vanj pomakale žemljo. Prejšnji rodovi so tudi vedeli povedati, da se je na tak dan prodalo ogromno piščancev, ki so jim pravili pohanci, pa tudi kozličkov. Zanimivo: ker je hiša postavljena v breg, je bil gostinski del zgoraj in se je odpiral na velik gostinski vrt, kjer so gostje lahko uživali tudi zunaj. Spodaj pa je bil hlev.

Hiška je napolnjena z uporabnimi predmeti prejšnjih generacij, pa vidi se, kdo je bil tu glavni, saj je le malo kotičkov, ki jih ne bi krasili stenski prti z izreki, ki slavijo žensko pri hiši. Foto: Sonja Ravbar

Prav hlev je postal najljubši prostor nove generacije, družine, ki je po svoje prihajala in odhajala, nikoli pa hiše niso pustili čisto same. Tu je kamin, ki ga je sam postavil tehnično navdahnjeni Andrej Hodnik, tu je kavč, mizica, predvsem pa omare, ki hranijo spomine na minule čase. Kredenca, polna različnih frakeljčkov za vino in kozarcev. Napis iz gostilne.

Tudi sosednji prostor in vsi naslednji so opremljeni s predmeti, ki pripadajo zgodovini te hiše. Ker jo imajo lastniki tako radi, je svoje mesto dobil skoraj vsak, še tako droben predmet, ki je bil del življenja prejšnjih generacij. Tu je zbirka skodelic v kuhinji, pa deže za mast, stenski prtički z modrimi gospodinjskimi izreki. V zgornjem nadstropju, kjer je bila gostilniška jedilnica, je zdaj spalnica. 

Foto: Sonja Ravbar

Da se je dalo preživeti, je bil velik del nekdanjega mogočnega posestva prodan, a vseeno se zdi, da danes glavnina življenja tu ostaja zunaj. Zelenjavni vrt in njiva, za katera z ljubeznijo skrbi gospod Andrej, ki je, kako priročno, celo agronom. Veliko je sadja, zelenjave, predelava je večinoma v rokah soproge, tako kot večina kuhe.

Ireni Hodnik geni preprosto niso dovolili, da ne bi na mizo tudi tokrat dala najboljšega, kar premorejo ti kraji. Tu so bile vložnine, domači kruh, več vrst salame, izvrsten kozji sir v več izvedbah, ki ga dobijo kar pri sosedu, na ekološki kmetiji Štefančič, in celo kostelski želodec. Težkokategorna etnološka jed, ki je na mizi ob veliki noči in za katero se porabi štirideset jajc. Pa kostelski čušpajz, zelenjavna mineštra, na katero so zelo ponosni. Ribezova pita. Domačega jagodičevja je v teh sočnih krajih, kolikor si ga srce poželi. Pod drevesom, na nekdanjem gostinskem vrtu, je bila ta dan znova gostija.

Foto: Sonja Ravbar

V vsem tem lagodju poletnega popoldneva nenadoma spoznam, da smo mogoče naleteli na še zadnji del Slovenije, ki ga množični turizem pusti pri miru. Če bi se to nekoč prevedlo v neko zadržano, etnološko turistično ponudbo, bi bila izkušnja izjemna, podražim Tinkaro. Ona je namreč zaposlena v tukajšnjem turističnem sektorju. Ne zdi se nenaklonjena tej misli, ampak vsi drugi v družini kot da malo kolebajo, ali bi želeli več turistov.

Čeprav je njihov dom Kočevje, so ti kraji zanje izrazito osebni, dom, sidro, ki je družino povezovalo in držalo skupaj, čeprav leži ob poti, po kateri so tudi oni sami odhajali. A se prav tako vračali. Gospa Anka vedno, ko vstopi, veselo zakliče: »Živjo, domek moj.« In potem v mislih pozdravi prednike. Tinkara se spominja otroških let, ko so prihajali na vikend, in nečesa še prav posebnega: vonja po vžigalici, s katero je zjutraj oče zagnal štedilnik, da je otrokom pripravil čaj. Njeni trije bratje imajo enak spomin. Oče se veseli, ker je tu njegov poligon za preizkušanje vsakovrstnega znanja: od vrtnarskega do tehničnega, kajti, kot pove, je sam obnovil vse, kar je bilo treba rešiti pred zobom časa. Irena včasih vije roke, ko se začne predelava sezonskega sadja in zelenjava, vsega tega obilja, in si želi, da bi hitro prišla zima, a v resnici ima tako rada to hišo in življenje tu, da beleži in na spletu objavlja neštete ljubeče utrinke. Stara misel, da si živ, dokler nekdo izgovarja tvoje ime, se obnese tudi s spletnimi objavami.

Najlepši trenutek je bil, ko je babica Anka ljubeče objela vnukinjo Tinkaro, ta pa svojo malo Olivijo. Kar tako, iz navade. Foto: Sonja Ravbar

Ko se vračamo proti notranjosti, sem presenečena. Kako lahko v samo enem popoldnevu, v gostilni, ki sploh več ne dela, spoznaš neko deželo, kako gre vate. In tudi, kako smo vsi nekakšna enolončnica, čušpajz genov, krajev in zgodb, ki sestavljajo našo zgodovino. In zato se mi je zdelo, da družino dejstvo prehodnosti krajev, pa tudi to, da so sami odhajali in se vračali, utrjuje v veliki povezanosti. Nekje moraš imeti dom. 

Moderni časi so prinesli olajšanje s tem, da moškim ni bilo več treba odhajati s trebuhom za kruhom, vsaj ne dlje kot do njive, ki leži na ravnici ob reki, tako bogati in rodni, da si jo je za dom izbrala tudi čreda več deset košut, pripovedujejo. Foto: Sonja Ravbar