Kmetija Spodnji Strmčnik: Jogurti so krasno delovno mesto

Odmaknjenost. Samooskrba. Zdravo življenje. Družina Rosc s kmetije Spodnji Strmčnik je bila, nevede, pripravljena na kakršno koli krizo, preden se je ta sploh pojavila.

Na gorski kmetiji Spodnji Strmčnik nad Lučami čas teče drugače. Vsaj tako sva se s fotografom izgovarjala, zakaj sva krepko zamudila na zmenek z družino, ki se je na Lojtr’co domačih uvrstila z jogurti.

Imena Strmec pač ne dobi kraj, ki bi bil leno razpotegnjen na prekmurski ravnici. Na sedemsto met­rov nadmorske višine se je treba povzpeti, preden se obiskovalcu odpre pogled na kmetijo, pod njo dolino in okoliške vrhove – in se izkaže, da je zaplata zemlje pod njo, ki je na Google Earth videti kot jasica, pravzaprav enajst hektarov veliko pašno pobočje.

Priporočamo zajtrk z jogurti, ki je nastal po obisku kmetije: VIDEO: najboljši »čeznočni« kosmiči

Tam raste hrana za kakih trinajst krav mlekaric in nekaj teličkov. Tako kot še mnoge druge tod naokoli (ampak do vseh bi se bilo treba peljati z avtom) je bila kmetija Spodnji Strmčnik od nekdaj mlekarska in eno od pošiljk so pravkar odpeljali v dolino.

Gromko smo se smejali, ko je gostiteljica Valentina odkrila, da ga nima doma več niti kaplje za kavo, ki jo je postavila na mizo. To je bil skupaj s trenutkom, ko sva se pripeljala na dvorišče in naju je obstopila trojica rdečeličnih otrok ter se pozanimala, ali bi se našlo kaj sladkarijic zanje, zares človeško topel in simpatičen trenutek.

Na gorski kmetiji nad Lučami čas teče drugače.
Kmetija Spodnji Strmčnik z zavidljivim razgledom

Janez in Valentina Rosc sta se spoznala pri APZ Tone Tomšič, se poročila leta 2012 in tuhtala, kaj bi. Medtem ko je Janez, po izobrazbi sicer gozdarski inženir, vendar kakor pravi Valentina, »bi se mu najbrž kar pomračil um, če ne bi mogel delati na kmetiji«, se je ona izšolala v tržnem komuniciranju. Diploma iz pravične trgovine. Zanimivo, kako se stvari obrnejo: ona je namreč tista, ki je uradno odgovorna za jogurte in druge mlečne izdelke kmetije Rosc.

Ko sta zakonca razmišljala, ali naj gre v službo, sta se odločila, da ji bosta delovno mesto ustvarila doma. Še enkrat, kako se stvari obrnejo! Valentina je Prlečka, doma iz vasice pri Ormožu in verjetno je zato hlepela po mestu, po ljudeh, ki bi jih lahko opazovala. Ko je razmišljala o študiju, je imela pred očmi samo Ljubljano. A ko se človek enkrat navadi miru kakršen vlada na obronkih teh hribov, nenadoma opazi, da ga straši misel na to, kako bi vsak dan stal v koloni, predvsem pa zabil po dve debeli uri na dan v avtu – kajti službe za tržne komunikologe so v Ljubljani ali Celju. Oba sta tudi hotela veliko družino – trije otroci so že tu, četrti na poti, Janez si jih želi pet.

Mlada družina Rosc med igranjem na domačem vrtu
Janez in Valentina Rosc sta hotela veliko družino – trije otroci so že tu, četrti na poti, Janez si jih želi pet

Od dostave v steklenicah, tečaja jogurtov do posla

In sta začela domače mleko, za katero se res trudita, da je kakovostno, prodajati drugače. Najprej se jima je porodila ideja, da bi ga dvakrat na teden, ko sta otroke vozila v vrtec, v steklenicah dostavljala ljudem v Lučah. To počneta še zdaj. So jima pa začeli namigovati, da bi morda razvila še kak izdelek, poleg skute, kar sta že znala.

Valentina se je vpisala na tečaj za jogurte. Dokaj velikopotezno: na nadaljevalnega, s francoskim strokovnjakom, pa še dojenčka je imela, hčerko so ji prinašali med odmori, da jo je dojila. Da skrajšam: nič ni razumela. Potem pa je nekako šlo, sproti, počasi, poslušala sta, kaj jima govorijo stranke, se čudila: v šolah, na primer, so povedali, da otroci ne marajo koščkov sadja v jogurtu (marajo pa čokoladne kroglice v vaniljevem, itak!). Začela sta razvijati okuse, zdaj jih imata sedem, zadnji je zanimiva kombinacija maline in rdeče pese.

Pa začela sta razmišljati, kaj so temelji ravnovesja med delom in preostalim življenjem in kdaj je vsega ravno prav: oba omenjata načrte za nov hlev, v katerem ne bo tako veliko ročnega dela in bo tudi omogočal pridelavo cenjenega izključno senenega mleka. Valentinino področje pa bo dobilo še zorilnico sirov, krave tudi dobro in zdravo jedo, zato dajo dobro mleko za mladi sir, skuto, jogurte, navadne tekoče in na grški način. Povprečno zdaj namolzejo kakih 7000 litrov mleka na mesec, v sezoni ga gre kakih tisoč litrov v predelavo.

Pisana paleta jogurtov kmetije Spodnji Strmčnik

Tukaj je vse, kar človek potrebuje

Ko smo se sprehodili po kmetiji, pa smo si vsi ogledovali tudi jasico nekje spodaj, ob gozdu, na robu njihovih enajstih hektarov, ki kar kliče po lesenih hiškah, kamor bi ljudje prihajali iskat svoj notranji jaz, na primer. Namreč: v teh krajih je lepo na neki mogočen, ne kičast način in človek se tudi v družbi počuti, kot da je sam sredi gozdov, jas in neba in predvsem visoko nad vsem. In ničesar kaj dosti ne pogreša.

Valentina pripoveduje, da imajo skoraj vse, kar potrebujejo: veliko njivo, na kateri pridelujejo krompir, paradižnik, papriko in vso sezonsko zelenjavo, vsako leto pripravijo ozimnico, sami kisajo repo in zelje, vkuhavajo kompote in marmelade, delajo kis, jabolk imajo pa sploh veliko, kajti Janezova starša, ki živita v sosednji hiši, imata s sadjem veliko veselje. »Čeprav sem med svojim otroštvom na podeželju hlepela po velikem mestu, pa mi je pustilo nekaj pomembnega: občutek za delo na kmetiji in s tem povezano samooskrbo,« pravi Valentina.

Za konec …

Na deželi čas drugače teče, sva upajoče mrmrala s fotografom, ko sva lezla iz avta. Pričakali so naju z vajenim nasmeškom, kajti vsak nov prišlek, se zdi, narobe oceni pot in zamudi. In čeprav je kmetija tak način življenja, da je ura sveta, so si oni zlahka vzeli za naju dve, toliko, kot sva napovedala. Hotela sva se posloviti v skladu s to napovedjo, pa niso pustili: »Nikamor ne gresta. Ni še dve uri, ker sta zamudila, in bomo kar lepo naprej pili kavo, pa še za malico se bo našel čas,« se je zarežal Janez. Tako je to na kmetijah, ki so mlade.

Priporočamo še: Kuhanje v »karanteni«: Čudovite jedi, ki jih lahko naredimo iz pločevinke fižola

Fotografije: Uroš Hočevar

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed