Lidlova Lojtr’ca: Bo šesta sezona spet rekordna?

Res bo zanimivo videti, koliko bo letos prijavljenih!

Lani, prav v tem času, v podobnih razmerah, se je na Lidlovo Lojtr’co domačih prijavilo rekordno število slovenskih izdelovalcev butičnih izdelkov. Ko smo jih spraševali, zakaj, so povečini rekli: zato, ker so se tako dobro počutili, da v splošnem zastoju države lahko – delajo. To je bil znak optimizma in dokaz, da prihodnost bo. Tudi šesto sezono, ki se pravkar začenja, bo OK spremljala, kot naš poklon dobri hrani, dobrim idejam in delovnim rokam.

Za začetek, formalnost: september je vsako leto čas, ko je treba oddati prijavo za Lidlovo Lojtr’co domačih, v okviru katere bodo že šestič na police vele­trgovca prišli izdelki, ki bi drugače morda ostali skriti in neprepoznavni, saj so zaradi svoje butičnosti dostopni le omejenemu številu kupcev. Opozorilo: medtem ko so doslej prijave vedno zbirali ves mesec, bo letos ta možnost omejena na dva tedna: med 6. in 20. septembrom bo treba to formalnost urediti, kar prek Lidlove spletne strani. Drugi termini, v katerih se dobavitelji, ki jih bo komisija prepoznala kot najbolj zanimive, lahko dobro pripravijo na svoj veliki trenutek, bodo ostali podobni, spomnimo pa še enkrat: marec je mesec, ko se izdelki zares znajdejo v trgovini.

Orehova vas, kmetija Hecl, kjer nastaja skuta, ki vedno prejme zlato medaljo. Znani so tudi po sirih in jogurtih.

Proces uvajanja izdelka na Lidlove police namreč traja več mesecev, saj se je treba za nastop pred slovensko javnostjo dobro pripraviti: tu je izobraževanje, v katerem dobavitelj izve in se po potrebi nauči drugega dela zgodbe, ki je nujen za uspeh izdelka, ko gre ta v trgovine: vse o zahtevah glede kakovosti in varnosti, ki so stroge in dosledne, pa o marketinških možnostih, ki so za zanimive butične izdelke veliko večje, kot si marsikateri od njih predstavlja. Dobra zgodba namreč vedno najde poslušalca.

V sklopu projekta Lidlova Lojtr’ca smo tudi kuhali: VIDEO: Noro dobra in preprosta čokoladna torta s temnim pivom

V petih sezonah je prišlo na police več kot 250 izdelkov, ki so bile v naših očeh prav to: dobre zgodbe. Vsem skupna je bila elementarna podjetnost, vsaka pa je imela malce drugačno ozadje, druge poti in okoliščine so bodočega dobavitelja pripeljale k temu poslu. Veliko prijavljenih vsako leto prihaja s kmetij: to so pač osnovne »tovarne« naše hrane, prav je, da jih poznamo in podpiramo. V preteklih sezonah smo pokazali, kakšen je zares sodoben hlev, kjer večino dela opravi kar avtomatika, za mestnega človeka nepredstavljiva, in videli tudi take kmetije, kjer je še veliko ročnega dela, ampak ga je mogoče opraviti, saj dela cela družina, več generacij, ki so vpete v zgodbo.

Predvsem slovensko podeželje, kjer je močan in neposreden stik z osnovnimi sestavinami vseh vrst, je velik vir butičnih zgodb – no, pa tudi tako smo našli, ki se je rodila v primestni garaži v prestolnici.

Janez Možina je po »tisoč in enem planu« z Davidom Avbljem začel sušiti sadje za dekoracijo. Nastala je zgodba o sadju Terradry.

Spoznali smo zanimive izdelke vseh vrst: vedno je veliko mlečnih, pa testenine so priljubljene, še zlasti zanimive, če imajo za seboj lokalno tradicijo, kot je primer žlikrofov, s katerimi so pričakali splavarje, ki so se vrnili z juga, ali pa so premišljene tako, da jih odlikuje višja prehranska vrednost. Spoznali smo, kako moški kuhajo marmelado in izboljšujejo med, cmarijo čilijeve omakice, delajo tartufato, pripravljajo zanimive mesne izdelke ali oblivajo jagode s čokolado. Pekli smo piškote v malem mestu in v nosnice lovili vonj po zelenu, zanimivem slovenskem vinu.

Janez Rosc z družino na kmetiji Rosc, kjer pridelujejo jogurte izbrane za Lidlovo lojtr’co domačih.

Predvsem pa smo od vseh 16 dobaviteljev, ki smo jih do zdaj obiskali, odnesli ogromen navdih: njihove življenjske zgodbe so bile tisto, kar je nam prodalo njihove izdelke bolje kot vsaka plačana reklama. Zanimivi ljudje, z velikim veseljem do življenja in popolnim nerazumevanjem lenobe. Vsak po svoje garač.

V prihodnji številki Odprte kuhinje imamo še dve taki zgodbi – za marec pa upanje, da spoznamo čim več novih mojstrov, ki znajo kaj narediti zares odlično. In upanje, da med nami nikoli ne bo zamrlo zanimanje za dobre, celo vrhunske stvari, ki obogatijo našo hrano – pravzaprav naše življenje.

Rafael Baša, oče Roberta Baše, vinarja na Rikotovi kmetiji, kjer pridelujejo vino zelen, ki je bil izbran za Lidlovo lojtr’co domačih.
Priporočamo tudi: VIDEO: najboljši »čeznočni« kosmiči

Fotografije: Uroš Hočevar

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed