To so razlogi, zakaj je tako dobro jesti paradižnik

Le kaj bi Italijani brez paradižnika in kaj Slovenci brez paradižnikove solate ob mesu z žara? In zakaj vse to pisanje o paradižniku? Najbrž ne le zaradi odlične uporabnosti. Paradižnik danes uvrščamo med deset najbolj zdravih živil.

Paradižnik po nekaterih definicijah spada med sadje, čeprav ga kuharji uporabljamo kakor zelenjavo. Zanimivo je, skorajda nepredstavljivo, da večine plodovk (poleg paradižnika so to še paprika, jajčevci, kumare, bučke) v naših krajih nismo poznali preveč dobro, menda so postale domače šele v zadnjih desetletjih. Danes jih gojimo vsepovsod – skorajda ni vrtička, na katerem se poleti ne bi bohotila vsaj ena rastlina z bleščeče rdečimi okroglimi plodovi. Oprostite za nedoslednost, saj niso več le rdeči in zgolj okrogli. Z radovedniško žilico vrtnarjev danes gojimo tudi bele, roza, vijolične, zelene, progaste, pa podolgovate, majhne, velike, orjaške in še in še.

Dvakrat več vitamina C kot v jabolku

Od vseh plodovk je paradižnik najbolj vsestranski. Odličen je surov v solati s prgiščem bazilikinih listov in oljčnim oljem ter nepogrešljiv pri pripravi mnogo kuhanih jedi, ki šele z njim dobijo pravi okus, so zapisali v kuharski knjigi. Če pomislimo, poletne enolončnice so res najbolj okusne, če jim dodamo kakšen paradižnik, vse pa nazadnje na krožniku začinimo s parmezanom, kakor to počnejo nad paradižnikom najbolj navdušeni naši zahodni sosedje. Gotovo poznate tudi paradižnikov sok, ki ga za zdravje pijejo severni sosedje že za zajtrk, in paradižnikovo mezgo, ki sodi v vsako shrambo, podobno kakor vložena paradižnikova omaka, paradižnikov pire ali olupljeni pelati.

Prvi evropski pridelovalci paradižnika pred več stoletji so menili, da so plodovi zaradi žareče barve strupeni; gojili so ga, podobno kakor krompir, predvsem kot okrasno rastlino. Šele v 18. stoletju so ga začeli gojiti zaradi plodov in za prehrano. Danes vemo, da so strupeni listi in zeleni deli rastline, ker vsebujejo alkaloid solanin. Zaužitje večjih količin solanina izzove zastrupitev. Vemo, da solanin s toplotno obdelavo razpade, zato še malo zelene paradižnike raje kuhamo ali pustimo nekaj dni na soncu, da pordečijo in se količina solanina v njih zmanjša. Za največ zdravilnega učinka pa izbirajmo raje zrele plodove močne, krepke barve, saj je v njih veliko več za zdravje koristnih hranil, zlasti barvil – antioksidantov.

Poznamo več vrst antioksidantov; v paradižniku so predvsem tisti iz skupine karotenoidov, med katerimi so najbolj znani alfakaroten in betakaroten, iz katerih telo ustvari vitamin A, potem likopen, lutein, betakriptoksantin in zeaksantin. Od vseh je v paradižniku največ likopena, podobno velike količine ga vsebujejo še lubenica, papaja in jagode goji. Poleg karotenoidov je paradižnik bogat tudi s fenolnimi spojinami, med njimi izstopa antioksidant kapsaicin, ki ga v večjih količinah sicer najdemo v feferonih, prav tako plodovkah. Kot omenjeno, povsem zreli in rdeči paradižniki vsebujejo več teh bioaktivnih snovi v primerjavi s še zelenimi plodovi.

Paradižnik slovi tudi kot vitaminsko in mineralno bogato živilo. Od vitaminov najdemo v zrelem plodu precej vitamina C. En srednje velik paradižnik vsebuje skoraj dvakrat več vitamina C kot podobno veliko jabolko, če ga uživamo surovega, seveda. Z uživanjem paradižnika pa bomo telesu zagotovili še pestro paleto mineralnih snovi.

Zapisane hranilne snovi v paradižniku so pravzaprav v manjšini, saj vsebuje največ – vode. Paradižnik tako rekoč dietno živilo: 100 g svežega paradižnika vsebuje le 17 kcal, kar je res malo, saj ima jabolko celo 52 kcal/100g.

In zakaj je paradižnik zelo zdrav?

Antioksidanti vežejo nase škodljive spojine – proste radikale, ki so v večjih količinah posledica nezdravega, stresnega življenja in neustrezne prehrane, v manjših količinah pa nastajajo kot običajen produkt presnove. Prosti radikali so tisti, ki so odgovorni za številčnejši pojav mutacij in posledično rakavih obolenj, vnetij sklepov in podobno, če nam jih ne uspe z uravnoteženo prehrano z dovolj antioksidantov, zlasti likopena, premagati. Obstaja veliko študij na prostovoljcih, ki potrjujejo hipotezo, da je likopen ena najmočnejših protirakavih učinkovin.

Paradižnik cenimo kot naravni imunostimulator, kar so dokazali v mnogo študijah: krepi našo naravno odpornost, saj spodbuja nastanek večjega števila imunskih celic in protiteles. Obenem kožo varuje pred ultravijoličnim sevanjem, izboljšuje vid in preprečuje nastanek sive mrene. Ni nepomembna niti novica, da preprečuje oksidacijo škodljivega LDL-holesterola v krvi, za kar sta dovolj že dva kozarca paradižnikovega soka na dan ali velika skleda paradižnikove solate. Količina je sicer odvisna od zrelosti paradižnika in tudi od tega, kje je rasel. Če so ga preveč ujčkali, se je polenil, nasprotno vsega več si je nabral kleni borec, ki je zrasel na pravi zemlji in se je moral sam boriti proti raznim brez-, eno- do šest- in večnogim napadalcem.

Surov ali kuhan?

Paradižnik je najmanj občutljivo živilo, če ga toplotno obdelamo. Pravzaprav karotenoide naše telo še lažje sprejme, ko ga skuhamo. Likopen je namreč v surovem paradižniku vezan na vlaknine, v kuhanem pa te vezi popustijo in hranilne snovi postanejo za naše encime lažje dostopne. Škoda le, da se pri tem precej zmanjša količina vitamina C, zato je najbolje, če uživamo malo surovega in malo kuhanega. Torej naj bo danes na mizi paradižnikova solata in jutri testenine v paradižnikovi omaki. V obeh primerih za večji izkoristek jed začinimo in prehransko obogatimo z malo kakovostnega rastlinskega olja.

Paradižnik je tako rekoč dietno živilo: 100 g svežega paradižnika vsebuje le 17 kcal, kar je res malo, saj ima jabolko celo 52 kcal/100g.

Nekaj koristnih o paradižniku

Paradižnik je najboljši sveže nabran, polno zrel ima čudovit okus. Na prostem ga lahko skladiščimo nekaj dni, v hladilniku malo dlje, najbolje pa ga je nabirati sproti. Za odličen okus ga ne hranimo v hladilniku.

Svež paradižnik najlaže narežemo z nazobčanim oziroma zelo ostrim nožem.

Iz presežka paradižnikov si napravimo dobro paradižnikovo omako, tako da narezan paradižnik podušimo, začinimo z malo česna in/ali čebule, soli in oljčnega olja. Nato omako nepredušno vložimo v steklene kozarce, zapremo, opremimo z nalepko in postavimo v shrambo. Zaloge je najbolje porabiti do naslednje sezone.

Svež paradižnik lahko pretlačimo s paličnim mešalnikom ali posebno pasirko, naložimo v plastične posodice in hitro zamrznemo. Porabimo do naslednje sezone.

Za sušen paradižnik ga narežemo na rezine in postavimo na rešetki v rahlo ogreto pečico ali v električni sušilnik. Sušimo do želene suhosti, nato ga vložimo v olje.

Preberite še: Ribe na žaru: 5 pravil za peko, ki jih je dobro poznati

Fotografija: Wako Megumi/Getty Images

Mojca Koman
Mojca Koman

Vsakdanje kuhanje je zame strokovni izziv, ker hrana je pač vir hranil, s katerim gradimo zdravje. Ta skupek vitaminov, mineralov, beljakovin ... pa gre seveda laže dol, če je zapakiran v okusno, dišečo in lepo jed, ki je hitro pripravljena. Vsekakor mi je vedno v veselje pripraviti takšen obrok, da sem z njim zadovoljna kot nutricionistka in kot mama. In jasno, da ga nič ne ostane.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed