V pomlad z mladim in okusnim zeljem

Slovenci pridelamo veliko zelja in ga tudi veliko pojemo: pozimi kislega, poleti sladkega, na pomlad si privoščimo mladega, ki ga uživamo predvsem presnega.

Po dolgih hladnih mesecih, ko se je na našem jedilniku pogosto znašlo kislo zelje v najrazličnejših izvedbah, je zdaj končno napočil čas, ko si bomo lahko privoščili sveže slastne glave mladega zelja.

Pri nas uporabljamo predvsem belo zelje, nekoliko manj rdečega, ki je obvezno na mizi le ob martinovi jesenski pojedini. Razen po barvi se bistveno ne razlikujeta, ne po okusu ne po prehranski vrednosti, raziskave pa kažejo, da rdeče vsebuje več antioksidantov in vitamina C. Rdečega mnogi ne marajo, ker pušča barvo na rokah in posodi, na primer na leseni deski, na kateri ga režemo, drugim pa je všeč prav zaradi privlačnega videza na krožniku. S kuhanjem barvo sicer izgubi, zato jedi dodamo malo kisa, da jo ohrani.

Kakor koli, belo ali rdeče, od pomladi do pozne jeseni bomo spet posegali po sladkem zelju, kot pravimo svežemu.

Spada med kapusnice, ki dobro uspevajo tudi v naših krajih. Nič nenavadnega, saj je že v prazgodovini kot divja rastlina raslo na obalah Evrope, od sredozemske do obal južne Anglije, Danske in južne Francije, uspevalo pa je tudi v Mali Aziji, od koder se je pozneje kot kultivirana rastlina razširilo na Balkan. Skozi zgodovino je s selekcijo nastalo današnje zelje in še cela vrsta drugih kapusnic, denimo ohrovt, listnati ohrovt, brokoli, cvetača, koleraba … Zelja poznamo več sort, bele delimo na spomladanske in zimske, poleg tega pa imamo še že omenjeno rdeče zelje.

Zelje je bilo zelo cenjeno v stari Grčiji in v starem Rimu, medtem ko ga stari Egipčani, vsaj po virih sodeč, niso poznali.

Jesenske sorte zelja, ki so namenjene skladiščenju, bodo svežino ohranile dolgo časa, medtem ko je mlado spomladansko najbolje pripraviti čim bolj sveže, še preden otrdi. Zunanje liste odstranimo, naj bodo še tako lepi, saj lahko vsebuje strupene snovi, razen če smo res prepričani, da je pridelano ekološko.

Mlado zelje lahko pripravimo na neskončno načinov, kuhati ali dušiti pa ga nikar predolgo. Bolj okusno je, če je še malce trdo. Seveda je najbolje, da ga uživamo presnega, ko ga režemo, pa nikar ne zavrzimo kocena, ki pri mladih rastlinah praviloma ni olesenel. Kocen je malce izrazitejšega okusa kot listi.

Če ste med tistimi, ki jih po uživanju zelja napenja, pojejte zraven tudi malo kumine. Zdaj veste, zakaj se pogosto pojavi v receptih kot začimba k zelju.

Preberite še: Seznam s pesticidi najbolj onesnaženega sadja in zelenjave

Besedilo: Alenka Kociper
Fotografija: Thinkstock

Odprta kuhinja
Odprta kuhinja

Portal za dnevni odmerek kulinaričnega navdiha.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed