Vrtičkanje: zelje junija v zemljo, jeseni v čeber za kisanje

Junij je na vrtu čas za prve večje menjave. Na gredah, kjer so rasle solata, redkvica, nadzemna koleraba in nekatere druge vrtnine, recimo mladi krompir, je nastal prostor, ki ga zapolnimo z rastlinami za jesenski in zimski pridelek. Ljubitelji kislega zelja, ki ga uživamo zlasti v zimskih mesecih, vedo, da je zdaj pravi čas, da posadimo pozno zelje za kisanje. Če nismo sami vzgojili sadik, za to bi morali sejati na prosto na začetku maja, jih kupimo v vrtnariji. Med sortami za kisanje je bržčas najbolj priljubljeno varaždinsko. Pozno zelje sadimo na razdalji pol metra, med vrsticami pa naj bo še malce večja razdalja. Sadike potisnemo v zemljo globoko, vse do prvih listov. Čvrste glave bomo pobirali od septembra do novembra, ko bo ravno pravšnji čas za kisanje.

Treba se je potruditi

Zelju se je treba v rastni dobi precej posvetiti. Zlasti skrbimo, da bo dobilo dovolj vlage, kar je pomembno predvsem v vročih suhih poletjih. Izdatno zalivamo vsakih nekaj dni. Če zalivamo neenakomerno, lahko začnejo glave pokati. Potrebo po zalivanju zmanjšamo z obilno zastirko, recimo iz slame, ki jo naložimo okoli zeljnih glav. Zastirko naredimo takoj, ko zelje posadimo.

Zelje potrebuje zelo bogato, hranljivo zemljo, zlasti dušik, zato ga sadimo na grede, ki so bile pognojene s hlevskim gnojem oziroma ob sajenju obilno pognojimo s kompostom. Tega dodamo tudi slab mesec po sajenju. Zaradi potreb po dušiku so najboljša predhodnica stročnice, ki veljajo tudi za dobre sosede zelja. Dobro se bo razumelo s korenjem, solato, špinačo, kolerabico in paradižnikom, ne mara česna in čebule in seveda sorodnic, drugih kapusnic. Ne bo narobe, če med zelje posejemo ali posadimo ognjič, ki dobro vpliva na zdravje rastlin in tal. Še najpomembnejši in najbolj koristen sosed je zelena, ki odganja kapusovega belina.

Poleg varaždinskega, ki je najbolj priljubljeno, so za kisanje primerne še sorte ljubljansko in kranjsko okroglo, ki sta avtohtoni sorti, ter emona. Seveda vse te sorte lahko tudi skladiščimo. Odstranimo poškodovane ali obolele liste, postavimo v zaboje, polne slame, ki jih spravimo v mrzli in suhi kleti. Tako bi moralo zdržati do pomladi.

Preberite še: Kako naredimo domače rezance

Besedilo: Alenka Kociper
Fotografija: Thinkstock