Začimbe: vse o cimetu

Kjer so klinčki, naj bo tudi cimet. Pa še kaj tako podobno ogrevajoče aromatičnega, kot se za začinjanje zime spodobi.

Seveda ne le slane, ampak tudi sladke. Če je še pekoča in vsaj malo kisla, prav tako ni nič narobe, saj vsi ti okusi prispevajo k raznovrstnosti jedi in vsak po svoje vplivajo na presnovne procese v telesu. Ali naj bo zima še grenka in trpka, prav tako ni več vprašanje. Cimet je tu zato, da nas navduši z vsaj tremi okusi, saj je sladek, trpek in malo pekoč. Vse druge, po okusu seveda, jedem s cimetom dodamo sami.

Preberite tudi: Pet čarobnih napojev, s katerimi se lahko pogrejete v mrzlih dneh

Cimeta sta dva

Naj vas ne zmede, ampak cimeta sta dva, natančneje cimet in kasija oziroma cejlonski in kitajski cimet. Pravzaprav je vrst še veliko več, vendar sta ti dve najpogostejši v prodaji in se, vsaj v zahodnem svetu, največ uporabljata v kuhinji. Med napetim branjem zgodovine začimb – menda je cimet nekdaj imel večjo vrednost kot zlato – izvemo, da so cimet v nam bližnjih krajih poznali že v antiki, medtem ko je razširjen šele od srednjega veka naprej. Razlika je seveda v vrsti: v enem primeru gre za kasijo, ki jo omenjajo prvi kitajski viri izpred skoraj pet tisočletij in ki se je razširila na zahod, v drugem pa za cejlonski oziroma »pravi« cimet, ki ga evropski viri omenjajo šele v 13. stoletju. Slednji velja za kakovostnejšega in je zaradi prefinjene arome bolj cenjen, medtem ko je kasija po okusu močnejša in ima bolj grobo aromo. V obeh primerih pa gre za posušeno notranjo plast lubja omenjenih dveh vrst cimetovca, drevesa, ki je soroden našemu lovorju.

Cejlonski cimet, ki izvira s Šrilanke in ga danes gojijo predvsem na tem otoku, v Indiji, Braziliji, na Madagaskarju in Karibskem otočju, je naprodaj v debelejših zvitkih posušenega lubja. Kasijo spoznamo po tanjših zvitkih lubja in zatem seveda po močnejšem okusu in prodornejši aromi. Največ jo gojijo na Kitajskem in v jugovzhodni Aziji. Ker ponavadi cimet kupimo v zmleti obliki, ni odveč podatek, da je svetlejši kakovostnejši od temnejšega. Kasija je cenejša od cejlonskega cimeta. Za začinjanje so primerni tudi popki kasije, ki so podobni klinčkom.

Kako ga hranimo?

Cimet hranimo v zaprtih steklenih kozarčkih na temnem mestu. Zmletega porabimo v nekaj mesecih, sicer izgubi aromatično moč, medtem ko zvitke cimetovega lubja brez bistvenega upada aromatičnosti hranimo dve do tri leta, seveda v zaprtih kozarcih ali posodah.

Za zdravje

Ko nas prime, da bi se s cimetom te ali one vrste spoznali še z zdravilnega stališča, smo presenečeni, da nam ni treba vedeti prav nič, kajti cimet je po načelu čudežnih napojev učinkovit proti vsemu, kar škodi, in blagodejen za vse, kar v primeru zdravja pride prav. Celo uradno zdravilstvo mu na osnovi kliničnih raziskav priznava dobrodejnost pri zniževanju trigliceridov in »težkega« LDL holestrola v krvi, prav tako pripomore k zniževanju krvnega sladkorja. Kot glavna učinkovina se kaže eterično olje oziroma njegove sestavine. Ljudsko zdravilstvo seveda pozna še veliko več cimetovih dobrodejnosti za zdravje, med katere sodijo spodbujanje prebave in presnove, lajšanje artritičnih in revmatičnih težav, ugodno delovanje pri želodčnih razjedah, splošno razkuževalni in poživilni učinek in še marsikaj. Zato naj ne preseneča, da sta obe »glavni« vrsti cimeta tako priznani začimbi na območjih, od koder izvirata, in da sta tako pogosto sestavina različnih začimbnih mešanic.

Uporaba v kuhinji

Dokler ne poskusimo, menda ne vemo, da naj niti pražen krompir, seveda na izdatni količini čebule, popražene na masti ali olju, ne mine brez dodatka cimeta. Sicer je pri nas bolj znan v povezavi s sladkimi jedmi in pijačami, kar pa naj vas ne zmoti, da ga ne bi dodali mesu in zelenjavi. V severni Afriki in od Bližnjega vzhoda do Indije je pomembna začimba, bodisi samostojno ali v mešanicah, za začinjanje dušenih mesno-zelenjavnih jedi, ki lahko vsebujejo tudi sadje, kot je jagnjetina z marelicami.

Za pripravo jedi in pijač uporabljamo tako zmlet cimet kot cimet v palčkah. Slednjega dodamo celega ali ga v močnem tolkaču stremo v prah; če tolkač ni dovolj močan, bomo prej strli tolkač kot cimet. Cele palčke lahko uporabimo večkrat, po kuhanju jih le operemo in posušimo.

V zimskem času seveda ne pozabimo na kuhano vino, vendar se spomnimo še, da s cimetom lahko začinimo črno kavo in kakav. Za skodelico odmerimo petino do četrt žličke cimeta v prahu in ga skuhamo skupaj s kavo oziroma kakavom. Cimet v palčkah pride prav za začinjanje črnega čaja, v tem primeru damo palčko že v hladno vodo, jo zavremo in prelijemo čajne lističe, palčko pa seveda uporabimo večkrat.

Sladko-pekoča čebula s cimetom

Dve skodelici ne pretanko narezane čebule zarumenimo na masti, maslu ali kokosovi maščobi. Dodamo skodelico naribanih jabolk, dve žlici rozin, žličko cimeta, ščepec soli in pol žličke čilija ali pekoče paprike. Dušimo še nekaj minut. Začimbno jed, ki je skoraj neke vrste čatni, ponudimo ne le s pečeno ali dušeno zelenjavo in mesom, ampak tudi s testeninami, če ne celo kot prilogo h krompirju v oblicah.

Besedilo: Dario Cortese
Naslovna fotografija: Thinkstock

Preberite še: Naredimo sami: domači piškoti spekulas za Miklavža

Odprta kuhinja
Odprta kuhinja

Portal za dnevni odmerek kulinaričnega navdiha.

Objava še nima komentarja.

Komentiraj objavo

Vaš E-naslov ne bo javno objavljen.