Hrustljava bučna schiacciata: Jesenska uspešnica, ki jo pripravimo v eni skledi (VIDEO)

Schiacciata di zucca je ena tistih preprostih jesenskih jedi, ki presenetijo z malo sestavinami in veliko okusa. Beseda schiacciata izhaja iz italijanskega glagola schiacciare, ki pomeni stisniti oziroma sploščiti, in lepo opiše način priprave jedi – maso po pekaču razporedimo v zelo tanko plast in spečemo do zlato rjave skorjice.
Sočna buča, parmezan, oljčno olje in kanček rožmarina se med peko povežejo v tanko, zlato zapečeno in prijetno hrustljavo jed, ki najbolj tekne še mlačna. Priprava je res preprosta: vse sestavine zmešamo v eni posodi, maso razporedimo po pekaču in prepustimo pečici, da opravi svoje. Odlična je kot prigrizek, lahka večerja ali jesenska priloga k sirom in narezkom.
Bučna Schiacciata (recept)
Priprava: 15 minut
Peka: 40–50 minut
Porcije: 4–6
Zahtevnost: enostavno
Za pekač velikosti približno 30 × 40 cm.
- 400 g očiščene buče (hokaido ali maslene)
- 180 g gladke moke
- 30 g drobnega koruznega zdroba oziroma instant polente
- 280 ml vode
- 50 ml oljčnega olja
- 70 g naribanega parmezana
- vejica rožmarina
- sol in poper
Priprava
- Pečico vključimo na 200 stopinj.
- Bučo naribamo.
- V večjo skledo damo naribano bučo, moko, koruzni zdrob, parmezan, sol, poper in drobno sesekljan rožmarin.
- Prilijemo vodo in oljčno olje ter vse skupaj dobro premešamo, da dobimo gosto, enakomerno in mazavo maso.
- Velik pekač obložimo s papirjem za peko.
- Maso stresemo na pekač in jo z rokami, žlico ali lopatko razporedimo v tanko, enakomerno plast.
- Pečemo približno 40 minut oziroma toliko časa, da se robovi lepo zapečejo, schiacciata pa dobi zlato rjavo in hrustljavo skorjico.
- Po peki jo pustimo počivati približno 5 minut, nato jo narežemo na kvadrate ali nepravilne kose.
Namig: Bučna schiacciata je zelo vsestranska in jo lahko postrežemo na več načinov. Za pravo jesensko različico jo ponudimo z burrato, nekaj kapljicami oljčnega olja in popečenimi bučnimi semeni. Odlična je tudi z nekaj rezinami pršuta ali pancete ter z žlico jogurtove ali zeliščne omake oziroma kisle smetane. Postrežemo jo lahko tudi kot samostojen obrok, lahko večerjo ali malico, denimo s skledo zelene solate.
Kakšna je razlika med schiacciato in scarpaccio?
V Toskani je tradicionalna schiacciata najbolj znana kot ploščat kruh, podoben fokači, danes pa pod tem imenom najdemo tudi tanke, hrustljave zelenjavne različice brez kvasa, na primer z bučo, bučkami ali krompirjem.
Podobna jed je scarpaccia, ki izvira iz toskanskega mesta Camaiore in se tradicionalno pripravlja iz bučk, moke, vode, oljčnega olja in drugih dodatkov. Tudi zanjo sta značilni tanka oblika in hrustljavo zapečena površina. Razlika je predvsem v kulinaričnem izročilu in poimenovanju: scarpaccia označuje prepoznavno regionalno specialiteto, schiacciata pa je širši izraz, ki se danes uporablja tudi za različne zelenjavne različice.