Izjemne ženske, ki jih družijo mehurčki

Na trgovskih vinskih policah ste zagotovo že opazili steklenice, opremljene s sončno rumenimi etiketami in napisom Veuve Clicquot. Ime označuje blagovno znamko ene največjih šampanjskih hiš, ki premore najboljše lege in največje površine vinogradov v francoski Šampanji. V Sloveniji pijemo ta šampanjec že od leta 1808, ko je menda k nam prispela prva zaloga – vsaj tako beležijo v arhivih podjetja. A to nam pravzaprav nič ne pove, dokler ne spoznamo nadvse navdihujoče ženske, ki je zaslužna, da se v kozarcih zlato lesketa to vino, polno mehkih bisernih nizov, in s svojo zgodbo nosi delček filozofije, s katero smo vas uvedli v to branje.

Ženska, ki je odkrila razsežnosti ruskega trga

Pravijo ji kar la grande dame Šampanje. Gre za Barbe Nicole Clicquot Ponsardin, bolj poznano kot madame Clicquot, ki je vodenje hiše prevzela po soprogovi smrti, stara le 27 let. To se je zgodilo v popolnoma drugačnih časih, ko se je od ženske pričakovalo in bilo v očeh družbe sprejemljivo povsem nekaj drugega, kot je vodenje podjetja. Pisalo se je leto 1805; v zgodovino so se z rojstvom ali smrtjo zapisala predvsem moška imena: na svet je denimo prijokal pisatelj Hans Christian Andersen in se z njega poslovil Johann Christoph Friedrich von Schiller, nemški pesnik, dramatik, zgodovinar in filozof. To je bilo tudi leto, ko se je odvila znamenita bitka pri Trafalgarju, in še bi lahko naštevali.

Bil pa je tudi trenutek osebne zmage mlade dame, ki je svojega tasta prepri­čala, da hiše šampanjcev, čeprav so bili daleč od uspeha, ne proda. Kako je to izpeljala, v knjigi z naslovom Vdova Clicquot opiše kulturna zgodovinarka in biografinja Tilar J. Mazzero: »Rada bi tvegala s svojo dediščino, rada bi, da še nekaj dodatno vložite v to, da vodim podjetje.« Tast menda ni okleval, je pa postavil pogoj. Morala je postati vajenka pri znanem vinarju Alexandru Fourneauxu in si nekaj let prizadevati za rast posla. Toda prodajne številke so še vedno padale, zato se je vrnila k tastu in ga še enkrat prepričala, da ne smejo obupati, čeprav so bili na robu bankrota. Kako ji je to uspelo prav v času Napoleo­novih vojn, je kar dolga zgodba, polna agonije in skrivanja najboljših steklenic pred pustošenjem, a v takih trenutkih se človek odloči – ali bo vse skupaj spustil v prepad ali bo tvegal.

Uspelo ji je. Z znamenitim letnikom 1811, ki ga je po Napoleonovem porazu v Rusiji s kar nekaj logističnimi zapleti in z zavedanjem, da gre za poslovno tveganje največjih razsežnosti, prodala prav tja, saj je predvidevala, da bodo generali po dolgih in izčrpavajočih bitkah željni francoskega blišča v kozarcih. In to za zneske, o katerih si ni upala niti sanjati. Uspeh pa je še dodatno okrepilo naznanilo ruskega carja Aleksandra, da je ta šampanjec edino, kar bo sploh še pil, zapiše Tilar J. Mazzero.

Vdova Clicquot je tako v svojih zgodnjih tridesetih letih postala ena prvih velikih podjetnic v zgodovini in najbogatejša ženska tistega časa. Zaradi izjemnega povpraševanja je morala po­enostaviti procese pridelave in marsikdo poudari, da smo za to, da pijemo šampanjec, lahko hvaležni prav njej. Podjetje je popeljala do iznajdbe tehnike obračanja in stresanja (francosko remuage), ki je omogočila, da so se iz steklenic znebili usedline odmrlih kvasovk, ki je nastala s sekundarnim vrenjem: nabrala se je v vratu steklenice in tako so šampanjci postali kristalno čisti. Uvedla je tudi revolucionarne novosti, denimo prvi letniški šampanjec in prvi rose šampan­jec.

Prvi slovenski chefinji, vključeni v Veuve Clicquot Solaire Tables

A še danes velja, da je vinski svet bolj domena moških. Podobne smernice se kažejo v kulinariki, kjer prevladuje slava moških chefov. Omenjena francoska hiša šampanjcev pa je vzpostavila program Veuve Clicquot Solaire Tables, da bi oblikovala skupnosti kreativnih in drznih chefinj, ki delujejo v osrednji Evropi. Prvi Slovenki, izbrani za projekt, sta Sabina Repovž iz Gostilne Repovž v Šentjanžu in Ksenija Krajšek Mahorčič iz Gostilne Mahorčič v Rodiku, ki sta to jesen že poskrbeli za uvodno navdušenje v duhu »solaire«, ki se po besedah Nore Szegedi, regijske vodje blagovne znamke za osrednjo Evropo v skupini Moët Hennessy, nanaša tudi na ikonično rumeno barvo, ki predstavlja vzhajajoče sonce, simbol novega dne in novih priložnosti ter izraža prepričanje Madame Clicquot, da se nam z vsakim novim dnem odprejo nove poti za ustvarjanje lepše prihodnosti.

Da sta bili chefinji izbrani v program, pa je še dodatno pripomoglo dejstvo, da sta njuni restavraciji nosilki zelene Michelinove zvezdice za trajnost v gastronomiji. In kako sta slovenski kuharski mojstrici izrazili svojo sončno filozofijo, kako sta razmišljali zunaj okvirov in se poistovetili z Madame Clicquot na slovenski predstavitvi projekta? Fotografije povedo več kot tisoč besed.















Fotografije: Žiga Intihar

Preberite tudi: Bruno Šulman: Pisanje knjige je bilo drugačno, kot sem si ga sprva predstavljal