Kolumna Milene Miklavčič: Skodelica

Ko sva se z Najdražjim poročila, nisva imela čisto ničesar. Nekoč sem v neki trgovini na Miklošičevi v izložbi zagledala skodelico za belo kavo. Imela je dve tanki zeleni črti, tik pod robom. Vstopila sem in želela kupiti dve, ker za več nisem imela denarja. Prodajalka je odkimala: »Cel servis ali pa nič!« Ko sem že sklonila glavo in odšla proti vratom, je zaklicala za menoj: »Dve, sicer malo okrušeni, bi se mogoče še našli …«

Doma sva imela že celo bogastvo: eno večjo in eno manjšo skledo, dva globoka krožnika, jedilni pribor za dva, dva kozarca za šampanjec in majhen kuhalnik. »Več tako in tako ne potrebujeva!« je bil zadovoljen tudi Najdražji.

Od takrat do danes sem zamenjala že nešteto jedilnih servisov. Veliko, največ pravzaprav, so k temu pripomogli štirje otroci, ki so prijazno in vestno skrbeli za to, da so se krožniki spremin­jali v črepinje. Nepopolni kompleti so nekaj časa vedrili na polici v kleti, potem pa smo jih odpeljali na smetišče. Čisto drugače je bilo s skodelicami. Še danes nimam več kot dveh, treh enakih. So vseh velikosti in z različnimi namembnostmi. Kaže, da se da na skodelico, iz katere počasi in z užitkom piješ kavo, tudi čustveno bolj navezati kot na »kr en« krožnik.

Navada, da kupujem le po eno ali dve skodelici, je ostala. Pa ne vem, zakaj. Seveda imam vitrino, v kateri se sončijo tudi kompleti! Žal jih le redkokdaj uporabljam. Morda zato, ker me je strah, da se bo kaj po nesreči razbilo? Na njih se zato počasi, a vztrajno nabira prah.

Za vsakdanjo rabo ima vsak od nas dvanajstih – toliko se nas redno ali občasno sprehaja po kuhinji –, svojo najljubšo skodelico. Mali, Gal in Šefica jih imajo celo po več. Nekatere so namen­jene za pitje vode, druge za mleko, tretje pa za mlečni riž, kašo, zdrob ali ovsene kosmiče.

Pred časom sem dobila v dar prav posebno skodelico za »kosmičkanje«. Narejena je ročno, z ljubeznijo in zato še toliko bolj dragocena. Marsikdo, ki bi od daleč opazoval moje zajtrke, bi vihal nos in majal z glavo, češ, takega dolgčasa pa še ne! Največkrat se odločim za kosmiče – takšne ali drugačne. Dodam jim jogurt, skuto, mleko, med, mešanico zrn, cimet in različno sadje. Dokler je v zamrzovalni skrinji še kaj borovnic, malin, robidnic, breskev, sliv in jagod, izbira ni težka. Ko domače zaloge zmanjka, pridejo na vrsto rozine, suhe slive, jabolka, banane, lubenice. Kadar je Mali zelooo priden, mu skodelico posodim. Reče ji kar praznična skodelica.

Šefica je nora na raznobarvne prtičke. Ker je rada gospodična, še zmeraj uporablja slinček. Ni misliti, da bi se popackala po oblekici, ki si jo vsako jutro sama skrbno izbere. Včasih si jo čez dan tudi večkrat zamenja. Mali nima teh skrbi. Preoblačenje je zanj najbolj nepotrebna stvar na svetu.

»Ali si zamenjal nogavice? Spodnjo majico?« ga pobaram. »Je treba?« mi odgovori, medtem ko mu lička žarijo, kajti več kot uro je na dvorišču vneto metal žogo na koš.

Ko postavim na mizo skodelice s čajem, ga vonj po melisi premami, da izpusti knjigo iz rok in se mi pridruži. Vneto piha v žličko, preden jo nese v usta, vmes pa brez prestanka čeblja. Strašno je radoveden, vse ga zanima. Tudi to, kje sem kupila to in ono skodelico.

»Tista, na kateri so narisani črni muci, je prišla iz Nemčije, visoko in vitko skodelico, okrašeno z ovčkami, mi je poslala prijateljica z Nove Zelandije. Belo z rdečimi rožami mi je podarila tvoja mami za materinski dan,« mu odgovarjam.

Zdi se mu zabavno, da je vsaka drugačna. In ne tako kot v šoli, kjer so vse skodelice čisto enake. Do omare privleče stol in začne raziskovati še med tistimi skodelicami, ki bolj poredko pridejo na vrsto. Nekaterim manjka ročaj, druge so že okrušene, tretjim so napisi in vzorci zbledeli, a še zmeraj nimam srca, da bi jih zavrgla.

»Babi, ti si malo trčena!« ugotovi in se mi požene v objem.

Besedilo: Milena Miklavčič
Fotografija: Roman Šipić