Recept iz leta 1956, po katerem nona Milica še danes pripravlja najboljše krompirjeve njoke

Z možem imava še vedno to srečo, da lahko med službo hodiva k noni na kosilo. In čeprav se zavedam, da smo pri ocenjevanju hrane svojih non težko povsem objektivni, bom vseeno rekla, da je zame nona Milica najboljša kuharica vseh časov. Kar se mene tiče, so njena največja mojstrovina zelenjavne mineštre, v katere zelo rada podtakne še kakšno slivo, jabolko ali figo. Kot gosta presenečenja, ki ga med kosilom nihče ni pričakoval. Takoj za mineštrami pridejo njene omake z mesom, ki jih jemo ob krompirju, rižu, polenti ali testeninah, pravzaprav ob vsem, kar imamo tisti dan pri roki in kar lahko dobro popivna omako.
In ta teden smo omako pivnali z njenimi specialnimi domačimi njoki.
Seveda sem jo takoj vprašala za recept, a pričakovanja niso bila prevelika, saj se takšni poskusi običajno končajo z odgovorom, da vse dela po občutku in da mi ne zna natančno povedati, koliko česa uporabi. Tokrat pa je recept začuda obstajal!
S police je potegnila dobro obrabljeno kuharsko knjigo iz leta 1956 z naslovom Velika sodobna kuharica. Med porumenelimi stranmi sva našli recept, po katerem jih pripravlja, le da v knjigi niso zapisani kot krompirjevi njoki, temveč kot »krompirjevi žličniki«.

Žličniki, iz katerih so nastali njoki
Izvirni recept predvideva, da iz krompirjevega testa oblikujemo žličnike in jih po kuhanju zabelimo s prepraženimi drobtinami. Pri nas isto testo oblikujemo nekoliko drugače: razdelimo ga na več delov, vsakega z rokami zvaljamo v dolgo kačo in narežemo na majhne njoke. Po želji jih lahko nežno povaljamo še čez hrbtno stran vilic ali posebno leseno deščico za njoke in jim tako pomagamo, da se omaka bolje oprime njihove površine. Če se nam mudi, pa jih lahko pustimo tudi gladke, tako kot jih je tokrat naredila nona.

Kako se recept none Milice razlikuje od italijanskih njokov?
Osnova je enaka kot pri italijanskih krompirjevih njokih: kuhan krompir, moka, jajca in sol, razlika je predvsem v razmerjih. V starem receptu je glede na količino krompirja precej več moke, dodani pa so tudi trije rumenjaki in maščoba. Zato dobimo bogatejše, nekoliko bolj čvrsto testo, ki ga lažje oblikujemo in ki tudi med kuhanjem dobro drži obliko.
Sodobni italijanski recepti običajno priporočajo približno 250 do 300 gramov moke na kilogram krompirja, jajce pa je lahko tudi samo eno ali ga ponekod sploh ne dodajo. La Cucina Italiana denimo navaja, da je jajce neobvezno. Manj moke praviloma pomeni mehkejše in bolj nežne njoke, vendar tudi nekoliko zahtevnejše testo. Recept iz leta 1956 je torej bolj radodaren z moko in jajci, a prav zaradi tega nastanejo njoki, ki jih poznam iz nonine kuhinje.

Krompirjevi njoki po receptu iz leta 1956
Potrebujemo
- 900 g krompirja
- 500 g moke
- 60 g masti
- 3 rumenjaki
- sol
Priprava
- Krompir dobro operemo in ga celega skuhamo v rahlo osoljeni vodi. Še vročega olupimo in pretlačimo s stiskalnico za krompir.
- Pretlačen krompir razporedimo po delovni površini in ga pustimo nekaj minut, da se nekoliko ohladi in iz njega izhlapi odvečna vlaga.
- Dodamo moko, mast, rumenjake in sol. Sestavine hitro zgnetemo v gladko, mehko testo. Gnetemo samo toliko časa, da se povežejo.
- Testo razdelimo na več manjših kosov. Vsakega na rahlo pomokani površini z dlanmi zvaljamo v približno za prst debelo kačo.
- Kače narežemo na približno dva centimetra dolge njoke. Po želji jih povaljamo čez hrbtno stran vilic, lahko pa jih pustimo gladke.
- V večjem loncu zavremo osoljeno vodo. Njoke kuhamo v več obrokih, da v loncu nimajo premalo prostora.
- Ko priplavajo na površje, jih kuhamo še približno minuto, nato jih s penovko poberemo iz vode.
- Takoj jih zmešamo z izbrano omako in ponudimo.
- Postrežemo jih lahko z mesno omako, tako kot to priporoča nona Milica, odlični pa so tudi samo z maslom in žajbljem, paradižnikovo omako, pestom ali omako iz sira. Pri nas je najpomembnejše le, da je omake dovolj. Njoki imajo namreč eno samo resno nalogo: da z njimi s krožnika poberemo prav vse do zadnje kapljice.