Urška Fartelj: Kraljica kuharic in njena tretja knjiga

Ona je naša zvezda in nam zelo ljuba avtorica, pravijo na založbi Mladinska knjiga. Tretja knjiga Urške Fartelj (220 stopinj poševno) je tik pred tem, da jo zagledate na policah knjigarn, potem pa najbrž tudi na svojih domačih. Njene kuharice so namreč prodajne uspešnice. Prvih dveh so skupaj prodali skoraj 14 tisoč izvodov, kar je za današnje čase strašanski uspeh.

Urška Fartelj je med slovenskimi ljubitelji kuhanja zelo priljub­ljena blogerka iz Prekmurja – najbrž zaradi prizemljenosti, predvsem pa uporabnosti receptov in občutka za to, kaj je doma res mogoče skuhati: »Nisem chef. Samo kuham tisto, kar imamo radi, in tako, kot nam je všeč. In pazim, da jedi ne prismodim,« je zapisala v uvodu svoje najnovejše knjige, naslovila jo je Skupaj za mizo. In ne, knjiga ni neka reminiscenca na dni pandemije, ko smo bili skupaj za mizo hočeš nočeš in kuhali.

»Ah ne, ti recepti v knjigi niso posledica kosil v času pandemije. Doma imam dva najstnika, ki se obnašata natanko tako kot vsi drugi: veliko sta v svoji sobi ali pa s prijatelji, starša veliko delava. Knjiga je nastala zato, ker si želim, da bi se družili vsaj med obroki. Jaz mislim, da je to zapuščina spominov, ki jo lahko damo otrokom. Teh trenutkov ne bodo pozabili, verjemite. Velikokrat vrednost trenutka spoznamo šele takrat, ko po­stane spomin,« opomni Urška Fartelj in ta zadnji stavek si velja izbrati kot pomembno življenjsko misel.

In res, vsak, ki pobrska po oddaljenih koščkih svojega življenja, bo najbrž našel kak družinski prizor za mizo. »Samo da jaz predlagam malo drugačen način, kot je bil v veljavi včasih: starši in stari starši so nam govorili, da je treba biti pri mizi tiho in pri miru, meni pa je všeč ravno obratno. Glasni italijanski ali španski način – družimo se in si pripovedujemo, kako smo srečni, pa kaj nas tare ... Pa še to je, ko pride puberteta, se je dobro veliko pogovarjati. Če boš najstniku rekel, daj, vidim, da te nekaj muči, povej, kaj je, ne bo nič povedal. Vsaj pri nas pa se v tistem času, ko jemo, zares pogovarjamo. Ko smo za mizo, to ni le prehranjevanje, ampak vesel dogodek.«

***

Naj spomnim: v prvi knjigi, Preprosto, sveže in s kruhom pomazano, se je Fartljeva posvečala receptom, ki so po svoje dediščina naših prednikov in hkrati prva hrana, ki se nam je vtisnila v spomin v otroštvu in nas zato vedno navdaja s toplino, nostalgijo in pomirjenostjo. Druga knjiga, Preprosto in sveže vse leto, se je zavrtela v letnih časih, poudarjala sezonskost in spremembe ter pestrost, ki jo na naše krožnike lahko prinese večni tokokrog časa. Tretja, pravi, pa so tisti recepti, ki jih imajo pri Fartljevih »družinsko« radi, se pravi, tako odrasli kot mularija, marsikateri med njimi pa je tudi presenetljivo hitro narejen, kar kot posebno kakovost ceni vsak, ki ga doma čaka še kuhanje, čeprav ima natrpan urnik. V oris in prerez: tu je pečenka štefani, čufti, rizi bizi v več oblikah ... pa tudi sangria, grog, vroča čokolada ... Receptov in nasvetov, ki so razdeljeni v dvanajst poglavij, smo našteli več kot 120.

Glede na obsežen opus jedi, ki jih je že pripravila in objavila, sem se kar malo začudila, kje sploh še najde kak recept – ne le za tretjo knjigo, celo četrta se že oblikuje v njenih mislih. »In niti en recept iz prve ali druge knjige se ne ponovi,« še doda sogovornica. »Ko je izšla prva, si zares nisem predstavljala, da bosta še druga in tretja, kaj šele četrta ... Prva je nastala zato, da bi otrokoma predala najboljše osnovne recepte. Nekaj malega se je bo prodalo, ampak saj je vseeno, glavno, da bosta imela knjigo, sem razmišljala. Nisem vedela, da se je bo prodalo toooliko. Sledila je druga, potem tretja, ko sta otroka zrasla v najstnika in smo tudi mi nenadoma vse manj časa preživljali skupaj – kar nam ni prav. Mislim, da bo četrta Poševno na morju. Tudi tu gre za čas, ki je ljudem dragocen, vsako leto komaj čakamo ta dopust – in zakaj ne bi zbrali nekaj predlogov, kaj se takrat lahko dobro je ...«

V tem trenutku preskočim nekaj desetletij in predlagam, da bi bila lahko približno sedemnajsta knjiga kuharica za starše, ki ostanejo spet sami, ko se odrasli otroci izselijo – in se jim včasih res ne da kuhati samo za dva, še manj samo za enega. »(hehetanje) Kaj pa vem, kaj vse bo prišlo. Jaz živim sproti in tako nastajajo tudi moji recepti – najbolj se mučim, kadar kak naročnik od mene pričakuje, da bom za celo leto vnaprej povedala, kaj bom kuhala. Nimam pojma! Vse, kar je najboljšega, se rodi sproti in je izraz tega, kar v tistem trenutku doživljam, kar me ljudje sprašujejo, kar so njihove potrebe. To je to. Če nekaj v nekem trenutku čutim in potrebujem jaz, bo zagotovo nekaj podobnega, vsaj ko gre za kuhanje, razmišljal in iskal tudi kdo drug. Kaj bo čez 17 let? V penziji še ne bom, verjetno me bo še bolj vse bolelo – in temu bodo prilagojeni recepti. Mogoče bom pa živela v Španiji in bodo tamkajšnje jedi. Otroka bosta odrasla in šla v svet, navijam za Španijo in se ponujam, da pridem zraven in kuham paeljo. Vedno sem govorila, da jima bom prala in kuhala, kamor bosta šla, v zameno za eno sobo, pa če bo to Španija, Italija ali Portugalska (smeh) ... Mož pa se je priglasil za šoferja.«

Prav, pustimo torej prihodnost in živimo sproti. Kaj pa bi ji prijalo jesti danes, ko se pogovarjava, vprašam. Na tak lep zgodnjejesenski dan? »Vampe,« izstreli. »Kaj se čudite!? Hladno je že in bi me malo ogreli, malo maščobe, da se pripravim na zimo, pa kolagena, kar je dobro za kožo (smeh).« No, nam se je zaluštalo krompirjevega golaža in kroketov, pa zanimalo nas je, kaj to sploh pomeni košava prekmurka – zato tudi vam v pokušino iz nove knjige Urške Fartelj ponujamo prav te tri recepte.