Začinjene robidnice v kisu: shranek, ki ga morate imeti v svoji shrambi

Ko opevamo jagodičevje, robidnice niso nikoli v prvi vrsti, ker so najmanj značajskega okusa. A tisti, ki jih imajo na svojih vrtovih, bodo potrdili, da rodijo zanesljivo in obilno vsako leto, brez posebnih škodljivcev in bolezni bohotno rastejo nekje ob robu. Prav tam je njihovo mesto tudi v naravi: vedno nekje v jarkih, ob poteh, umaknjene od glavnega dogajanja.

Postopoma bomo vse do konca poletja in morda še dlje lahko obirali sadeže, ki jih zaznamuje izredno visoka vsebnost zaščitnih antioksidantov, že po črni barvi je jasno, da gre za antociane, ki organizem pomagajo varovati pred kroničnimi boleznimi in vnetji. Po nekaterih podatkih gre pravzaprav za najvišjo vsebnost med vsemi vrstami sadja. Prav tako so robide spodoben vir vitaminov C, K in E ter celo vlaknin, ki nam jih tako pogosto primanjkuje.

Čeprav imajo redko glavno vlogo na mizi, jedi popestrijo že s svojim videzom in živahnimi kislinami. FOTO: Sveta_zarzamora/Getty Images

V ljudskem zdravilstvu je največ poudarka na listju, ki je lahko, zlasti v fermentirani obliki, lahkoten vsakodnevni čaj, včasih zasledimo tudi omembo, da pomirja in uspava, o čemer pa resnejša literatura dvomi. A kaj potem: s temi vprašanji se pravzaprav ne ukvarjamo tako pogosto kot z mislijo na to, da robide niso redilne in da pravzaprav pomenijo užitek v hrani kot popestritev, poudarek ali samo okrasek.

Za resne kuharje: medaljon na bogatem pireju z omako iz robid in kozarcem dobrega cabernet sauvignona. FOTO: Maiq_mv/Getty Images

V kulinariki so ti sadežki sinonim za poletje. Res je, da jih lahko kupimo vse leto, tudi sveže, a pridejo z drugih celin. Le na Antarktiki in v Avstraliji jih ni, domače pa so stvar visokega poletja in zgodnje jeseni in še takrat nas silijo, da jih pojemo takoj: v nekaj dneh se sicer vnamejo. Tudi pri obiranju gre za stvar pravega trenutka: vzamemo jih, ko ob rahlem upogibanju same popustijo pecelj, nikoli jih ne vlečemo, kajti te bodo kisle kot vrisk. Zamrzujemo jih vedno na pladnjih, tako da se sokovi med zamrzovanjem ne zlepijo.

A za ljubitelje kuhanja je morda najpomembnejše, da so dovolj nevtralne, da jih lahko uporabimo tako na klasičen način, na primer v sladicah, kot v povezavi z mesom. Klasiko boste ustvarili, če jih združite s kozjim sirom, nadgradili pa jo, če jih povežete z rdečim vinom krepkega telesa. Za sladkanje raje vzemimo rjavi sladkor, tudi med, med začimbami pa jim najbolj ustrezata cimet in vanilja. 

Robida je značilen okus poznega poletja in zgodnje jeseni, najokusnejše so divje rastoče, največje obilje ponujajo gojene. FOTO: Felipe Rodriguez/Getty Images

Začinjene robidnice v kisu (recept)

Ker navadno uporabimo gojene robidnice, bo v tem kozarčku kar veliko tekočine, ki pa bo prišla prav za prelivanje jutranjih sadnih krožnikov, za mlečni riž, tudi različne pudinge, medtem ko so plodovi, ki so v kozarcu zelo pridobili aromo, odličen dodatek jedem iz mesa – tako perutnini kot pustejšim kosom pujsa, seveda pa tudi divjačini, ki je sicer na naših krožnik bolj ali manj redkost. Zaradi kuhanja kis izgubi ostrino, tako da ne prevpije sladkega.

Za 2 kozarčka po cca 350 ml.

• 600 g svežih robidnic
• 200 g rjavega sladkorja
• 2,5 dl jabolčnega kisa
• 10 zrn pimenta
• za oreh svežega ingverja
• 1,5 cm cimetove palčke
• 2 nageljnovi žbici

Priprava

1. V manjšo kozico damo kis, začimbe, narezan ingver, zavremo in kuhljamo kakih deset minut na srednjem ognju, nato kis precedimo v nekoliko večjo skledo.
2. Robidnice pregledamo, operemo in dodamo h kisu, nekajkrat premešamo, pokrijemo in pustimo kakih 12 ur na sobni temperaturi.
3. Kozarca steriliziramo kot za marmelado, v vmesnem času robidnice precedimo, zbrani kis zavremo s sladkorjem, dodamo robidnice in jih na srednjem ognju kuhamo toliko, da so mehke. Ne bezamo preveč, da jih ne pomečkamo.
4. Plodove razdelimo v kozarca in prelijemo z vročim sladko-kislim sirupom do roba, zapremo in pustimo teden, dva, da se prepojijo.