Zelenjavna juha z velikimi žličniki

Nasitna zelenjavna juha, polna zelišč, je kot nalašč za slovo od poletja. Za posebno zadoščenje poskrbijo veliki žličniki iz pirine moke.

Prijatelj pesnik je v najinih študentskih časih zapisal verz Spet si prevara, večno poletje, ki mi je bil takrat in še kar nekaj let strašansko všeč. Slišala sem ga, ko se je poletje začenjalo, in si ob tem mislila, da bo itak le iluzija sreče. Ko je bilo najlepše, so me iste besede opozarjale, naj nikar ne uživam preveč, saj se bodo lahkotni in brezskrbni dnevi vsak hip končali. In ko se je dejansko začelo poslavljati, sem doživela pravo resnico tega preroškega verza.

Naštevala sem stvari, ki jih poleti nisem naredila, vse zamujeno tako rekoč. Ali sem dovolj izkoristila možnosti, ki so jih ponujali dolgi dnevi in tople zvezdne noči, pojedla dovolj sladoleda in lubenic, se sprehajala bosa, odkrila skrite življenjske resnice v poletnem branju, sem sploh kdaj oblekla tisto dolgo bombažno krilo, ki se ob nežnem vetru ovije okrog bokov? Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da je bilo poletje moj najljubši letni čas, od katerega sem vedno znova pričakovala, da bo trajalo vsaj pol leta. Dovolila sem si živeti v iluziji in ga nato krivila za lastno prevaro.

Ob prvih znakih ugašanja poletja se še vedno spomnim na ta žalostno jezen verz. Največkrat le zmajam z glavo in zavijem z očmi. Nostalgično obarvana romantika me res ne gane (več). Od poletja se bom poslovila zelo dobre volje. Na vrtu sem še pred dežjem nabrala šopek zelišč, rožmarina in timijana, utrgala velik, skoraj prezrel paradižnik in v mislih že kuhala nasitno juho z velikanskimi žličniki. Končno ne bo prevroče za vse tiste kreacije ob štedilniku in pečici, ki so za zdaj samo v moji glavi.

Na ponovno snidenje, poletje, vem, da se leto še prehitro obrne. A zdaj se veselim jeseni, dežja, vonja sveže pečenega kruha, težkih knjig v naročju, vsaj petsto strani, in pogleda na spečega mačka ob kaminu. V mislih imam recepte, ki jih je treba preizkusiti, okuse, ki jih želim odkriti, kombinacije, ki me bodo navdušile, popolnoma neuspešne pite in zažgane pice, fotografiranje krožnika, medtem ko stojim na mizi, kuhinjo, polno smeha in nepomite posode. Vsaj na večnost se lahko zanesem.

Preberite tudi: Juha: pravila zamrzovanja in odmrzovanja, ki jih morate poznati

Juha z velikimi žličniki

  • 2 pora
  • 2 korenčka
  • manjši gomolj zelene
  • čebula
  • oljčno olje
  • 250 g kuhane čičerike
  • svež rožmarin in timijan
  • list lovorja
  • 50 g polnozrnate pirine moke
  • sladka mleta paprika
  • zelo zrel paradižnik
  • 2 stroka česna

Za žličnike

  • 150 g polnovredne pirine moke
  • mešanica mediteranskih začimb
  • 2 žlički naravnega pecilnega praška
  • sol in poper
  • 130 ml rastlinskega mleka
  • žlica oljčnega olja
  • žlica limonovega soka

Priprava

1. Korenček in zeleno narežite na kockice, por na kolobarje. Ločeno nasekljajte čebulo. Paradižnik in česen zmešajte v manjšem mešalniku. Osmukajte lističe rožmarina in timijana, skupaj naj bo zelišč za eno žlico.

2. Na oljčnem olju prepražite čebulo, dodajte korenček, zeleno in por ter rahlo zapecite. Potem posujte z moko, premešajte, da se poveže s sestavinami v loncu, ter prelijte s paradižnikom in česnom. Dodajte zelišča, solite, poprajte in začinite z mleto papriko. Na koncu dodate čičeriko in zalijete s približno litrom vode (lahko s tekočino, v kateri se je kuhala čičerika). Ko zavre, znižajte temperaturo, da juha le rahlo brbota.

3. Vse sestavine za žličnike zmešajte v gladko maso, ki bo malo bolj gosta kot za palačinke. Zajemajte zvrhano z veliko žlico in jih polagajte v juho, kot da bi z njimi pokrili celotno površino. Žličniki se bodo sicer potopili, vendar drug zraven drugega. Čez nekaj minut se bodo spet dvignili na površino.

4. Pokrijte s pokrovom, da ostane sopara v loncu, in kuhajte dvajset minut.

5. Juha je nasitna, z ogromnimi žličniki, ki malo spominjajo na lepljive žgance.

Priporočamo še: Pečene bučne palčke, odlična alternativa krompirju
Beba in Hana Splichal
Beba in Hana Splichal

Kuhinja je majhna, a ima veliko mizo in vrata na vrt. Po njej se vrtijo mačji repi, skoznjo steče pes, nikoli ni miru. Hana fotografira in se pogovarja z divjim kvasom, jaz ropotam z lonci in obračam kuhalnico. Kljub temu se vsi najraje gnetejo v najini ekološki in veganski kuhinji, kjer diši po indijskih začimbah in toplem kruhu.Verjamem, da je kuhinja srce hiše, in v srcu se zgodijo najpomembnejše stvari.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed