Zimski ingverjev kolač iz težko pričakovane kuharske knjige

Tako to kot prejšnjo knjigo pa sta s sočasnostjo zaznamovala dogodka, prvi vesel, drugi žalosten, ob katerih se človek ne more upreti, da ne bi premišljeval o teku časa, o svoji vlogi na svetu, o tem, kaj dobimo in kaj puščamo za seboj. Zato smo si ta članek prihranili prav za zdaj: december je čas, ki mine bliskovito in nepomembno, če si ne vzamemo časa za premislek o samem sebi, o odtisu, ki ga puščamo na tem svetu, o tem, kako želimo živeti, pa tudi ceniti dobre ljudi, ki jih imamo okrog nas.

Barbara, kako kaj življenje? Navadno je to vprašanje mašilo v površnem pomenku, ampak se mi zdi, da ste vi o tem zadnje čase veliko razmišljali ...

Življenje je tako, kot si ga narediš – in jaz se trudim, da bi se imela dobro. Ne bom rekla, da ne delam veliko tudi v službi, ampak na srečo v tem uživam in sem hvaležna, tu in tam pa me spreleti tudi lep občutek, da živim svoje poslanstvo. Pravzaprav sem srečna, sproščena, povezana. Vedno bolj pa živim za vsak dan posebej. Ker imam doma hčerkico, mi je pomembno, da sem prisotna v sedanjosti in tudi v trenutkih. Včasih sem o tem samo poslušala, zdaj pa vem, kaj to pomeni. Otroci te zelo dobro naučijo. Ne prepovedujem si razmišljati o prihodnosti, v preteklost pa se ne vračam.

Ko sva se pogovarjali ob vaši prejšnji knjigi, ste ravno postali mama. Novo knjigo pa je po svoje zaznamovala smrt vašega očeta, oboje sta trenutka, ki človeka spremenita. Če lahko vprašam: kakšni so vaši občutki, ko razmišljate o svojem nadaljevanju, prek hčerke, pa o svojih koreninah, kar so starši?

Očetov odhod se je napovedoval kako leto in sem mislila, da sem nanj pripravljena. Ko pa se je zares zgodilo, sem bila pretresena. Ob takem izkustvu se ne da izogniti, da ne bi podvomil: mi živimo in delamo, kot da to za nas same nikoli ne bo prišlo, in o tem tudi ne govorimo. Razmišljala sem, kaj na koncu izpuščamo in kaj puščamo za seboj. Moj oče je za seboj pustil le lepe spomine in to je sporočilo, ki ga želim ohranjati: bil je pošten človek, rad je pomagal ljudem in to je zaradi njega v meni. Zdaj bom to še bolj cenila: treba je še več dajati, samo ne tako, da je tebe samega potem vedno manj. Čeprav očeta na neki način še čutim ob sebi in se pogovarjam z njim v mislih, ga fizično ne bo nikoli več in to me je pahnilo v melanholijo in grenkobo. V takih trenutkih pomaga, če živiš za trenutek, vsakdanjosti te potegnejo naprej.

Barbara Radojlović (Foto: Kristina Smodila)

Česa pa ste se naučili od hčerke? Otroci so kar uspešni učitelji ...

Hči je zdaj stara tri leta in pol in zato bom priznala, čeprav je mogoče malo klišejsko, da za zdaj predvsem potrpežljivosti in nežnosti. Včasih bi tudi kar malo zavpila, pa ostanem mirna in si rečem: nekdo pač mora biti pametnejši, ne moreva obe vpiti (smeh). Vidim pa, da tudi ona že spoznava, katero obnašanje ni prav fino – ampak to so pač otroci. Tisto, česar se ni treba učiti in pride kar samo, pa je neskončna ljubezen, tako velika, kot je prej nisem poznala in je tudi ne znam opisati.

V novi knjigi mi je bil simpatičen stavek, da vas je, ko ste se začeli prehranjevati samo z rastlinsko hrano, najbolj skrbelo, kako boste pekli torte za svoje najbližje. Kakšne pečete recimo za hčerko? V knjigi je nekaj čudovitih receptov.

Prva tortica, ki sem ji jo spekla, je bila narejena s kokosovo moko in smetano in marmelado iz jagod in jabolčnega soka. Lani si je, na primer, letom primerno, zaželela tortico v obliki junakinje Elze: dvonadstropno, čokoladno. Obe se prehranjujeva zdravo, to že moram reči; hči ima rada sadje, zelenjavo, vegansko bolonjsko omako, brezglutenske testenine. Mislim, da je nekaj tega ostalo v njej, ker sem med nosečnostjo še bolj pazila, kaj jem. Pozneje se bo seveda sama odločala, kaj bo jedla: njen oče ni vegan, tako da pozna oba načina. Bolj kot to mi je pomembno, da se počasi navaja in celo malce razmišlja o tem, kaj bi bilo bolj zdravo. »Jedli smo torto, ki ni bila najbolj zdrava,« včasih reče.

Vaša knjiga je v celoti posvečena sladicam in tu vam moram priznati resnično mojstrstvo, spomnim se še okusa nekaterih vaših izdelkov izpred več let. Ampak res: ali je prav reči, da so veganske torte zdrave?

Vsekakor je mogoče narediti vegansko ali presno tortico, ki bo bolj zdrava, če izpustimo rafinirani sladkor, belo moko. Tega, da bi koristile zdravju, ne morem trditi, mislim pa, da ne škodujejo toliko. Navad­no so res kalorično bogate, kar po drugi strani prepreči, da bi se jih prenajedal. Vzameš tri žličke in se počutiš neverjetno sitega. Moram pa reči, ker ste ravno načeli to vprašanje, da mi je bil prav to izziv: zelo sem se poglobila v sladice, ki so bolj puhaste, lahke in kremaste. Prav v izziv mi je bilo. Mislim, da smo v Barbarelli znani po tem.

S katerim receptom iz knjige pa ste najbolj zadovoljni, nanj ponosni?

Pri veganskih sladicah je, zaradi odsotnosti jajc, težko narediti dober puhast biskvit in zato bom omenila prav tega: uspelo mi je narediti takega, da je rahel in sočen. Drugi izziv so sadne torte, zaradi moussa, ki ga je z navadno želatino veliko lažje narediti kot s sredstvi, ki jih imamo na voljo mi: agar agar je bolj kompakten, nekatera druga sredstva mehka. Mislim, da mi je tudi to uspelo v receptu za pasijonkino torto z mangom – na tega sem res ponosna, takoj za njim pa na torto z veganskim maskarponejem in gozdnimi sadeži. Ne bom rekla: mogoče oboje zveni kot čisto povprečna kombinacija, ampak pri alternativah je pogosto tako, da so ravno take najtežje. Tudi v naših dveh lokalih teh prodamo največ.

V prejšnji knjigi je bila kot dosežek izpostavljena veganska kremna rezina. Je ta tudi uspešnica v vašem bistroju ali je zanimiva samo za nas, ki smo tradicionalno vezani na to sladico?

Še vedno je zelo uspešna. Ljudje imajo radi kremne sladice, vaniljev okus pa je tudi zimzelen.

Pred leti sem prav pri vas prvič slišala za akvafabo, veganski sneg, ki ga stepemo iz čičerkine vode. Kaj, mislite, bo novi veliki trend?

Kolikor opazim, res zelo raste trg rastlinskih nadomestkov mesa, česar sama ne uživam in niti nisem privrženka, mislim pa, da bo mesni industriji ta ponudba v prihodnosti prevzemala velik delež. Če gre za kulinariko kot tako, je trenutno zelo priljubljeno vse, kar je povezano s fižolom. Mene pa bi najbolj veselilo delati rižote iz različnih žit, ki bi bile kremne kot prava, milanska, na vrhu pa razni dodatki, kot so čipsi, omakice, pečena zelenjavica ... Ne bom rekla, da gre za kak velik trend, mogoče pa lahko jaz to zdaj spodbudim. (smeh)

Božanski kolač za zimske dni (Foto: Kristina Smodila)

Zimski ingverjev kolač

Narezali bomo približno 10 koščkov.

• 200 g moke
• žlička pecilnega praška
• 1/2 žličke sode bikarbone
• 2 žlički ingverja v prahu
• žlička cimeta
• 1/4 žličke muškatnega oreščka
• žlička naribane limonove lupinice
• po 50 g bio trsnega ali brezovega sladkorja ter kokosovega sladkorja
• vrečka vaniljevega sladkorja
• 1 jabolko (drobno naribano v čežano)
• 250 ml sojinega napitka
• žlička limonovega soka
• 60 ml rastlinskega olja

Priprava

1. Pečico vključimo na 175 stopinj.
2. V večji skledi zmešamo moko, pecilni prašek, sodo bikarbono, ingver v prahu, cimet, muškat­ni orešček in naribano limonovo lupinico.
3. Primešamo vse tri vrste sladkorja, nato dodamo naribano jabolko, sojin napitek, limonov sok in rastlinsko olje ter rahlo zmešamo s silikonsko lopatico, ravno toliko, da se sestavine povežejo.
4. Pekač za kruh namastimo ali obložimo s peki papirjem.
5. Testo prelijemo v pekač in pečemo 35–40 minut.

Preberite tudi: Klasike z Yasko: pečenka Wellington

Onaplus.si: Nam sol res škoduje? Pomembno je, kakšno izberemo