3 knjige, ki jih bomo brali med prazniki

Naključje je, da gre za tri avtorice: Pio Prezelj, ki je naša novinarska kolegica in romanopiska, Svetlano Slapšak, znanstvenico s humanističnega področja, ki se je v dolgoletni karieri večkrat radostno ukvarjala s področjem hrane, ter Sue Stuart-Smith, britansko psihiatrinjo in terapevtko.

Sue Stuart-Smith: Vrtnarjenje za dušo. Ponovno odkrivanje narave v sodobnem svetu.

Knjiga raziskuje tisto, kar mnogi čutimo, pa ne znamo prav povedati: globoko povezavo med vrtnarjenjem, naravo in tem, kako se počutimo. Avtorica v drobnih osebnih vinjetah iz svojih izkušenj in s strokovno interpretacijo pojasnjuje, kako in zakaj stik z zemljo in rastlinami ugodno vpliva na duševno zdravje. Zakaj se toliko bolje počutimo, če se dotikamo zemlje. Gre za moč, ki lahko pomaga pri obvladovanju stresa, travm in življenjskih prelomnic. Osrednje sporočilo je, da lahko vrtnarjenje deluje kot oblika notranjega zdravljenja in vzpostavljanja ponovne povezanosti s samim seboj. Vsi, ki vrtnarite, boste pravzaprav brali svoje občutke skozi besede britanske strokovnjakinje. Pa še to: ne gre samo za znanstvenico. Avtorica je soproga enega najbolj legendarnih britanskih oblikovalcev vrtov Toma Stuarta-Smitha, kar daje zgodbi dodatno razsežnost. Še ena pa sta lepa, blaga pripoved in jezik.

Odlomek za pokušino: »Gibanje za mestno vrtnarjenje doživlja preporod. Veliko težav, ki jih je opisal Jung, je še vedno prisotnih – ločenost od narave, pusta mestna okolja in pomanjkanje smiselnega dela. Podobno kot v času, ko se je mestno vrtnarjenje začelo, živimo v obdobju družbenih in tehnoloških sprememb, ki jih spremlja naraščajoča neenakost. Danes številna nekdanja industrijska središča propadajo in ljudje se po pomoč zatekajo k zemlji, ne toliko zaradi industrializacije, temveč zaradi opustošenja, ki je ostalo za njo.

Vzemimo mesto Todmorden s 15.000 prebivalci, ki leži na stiku treh globokih dolin trideset kilometrov severno od Manchestra. Nekoč je bilo cvetoče središče tekstilne industrije, vendar so tovarne že zdavnaj zaprli, brezposelnost je že desetletja visoka. Ko je mesto leta 2008 prizadela finančna kriza, se je število praz­nih in propadajočih stavb še povečalo, vse teže si je bilo predstavljati, da bo prišlo do kakršnega koli okrevanja.

Sledili so državni varčevalni ukrepi, obseg javnih storitev se je zmanjšal, po mestu so se kopičile smeti. Skupina prijateljev se je pogovarjala za kuhinjsko mizo in izražala zaskrbljenost glede slabšanja razmer, ki so mu bili priča. Razmišljali so o možnostih, kako bi naslednji generaciji zagotovili boljšo prihodnost. Spraševali so se, kako bi lahko zgradili bolj trajnostno skupnost.

Jasno jim je bilo, da je najpomembnejše vprašanje prehranjevanja, saj se temu nihče ne izogne. Slogan, ki so si ga zamislili – 'Če jeste, ste z nami' –, odraža vključenost, ki so jo želeli doseči. Poskušali so si predstavljati, kako bi bilo, če bi mesto lahko prehranjevalo svoje prebivalce. Poskusno so začeli saditi fižol in drugo zelenjavo na zemljišču zaprtega zdravstvenega doma, katerega razpadajoče zgradbe so delovale kot brazgotina sredi mesta. Ko je bil pridelek primeren za obiranje, so postavili velik napis: 'Postrezite si'. To je bil začetek gibanja Incredible Edible (Neverjetno užitno) pod vodstvom Pam Warhurst in Mary Clear. Ko sta organizirali srečanje za javnost, se je izkazalo, da ju meščani močno podpirajo. Prostovoljci so začeli množično pomagati pri sajenju zelenjave na drugih razpoložljivih površinah po mestu.«

Sue Stuart-Smith: Vrtnarjenje za dušo

Svetlana Slapšak: Kuhinja revežev. Eseji in recepti.

Nenavadna kombinacija: eseji in recepti. O delu Svetlane Slapšak smo že pisali: v dolgi akademski karieri se je nemalokrat ustavila ob vprašanju hrane kot delu družbene zgodovine, revščine in vsakdanjega preživetja. Avtorica, ki je hkrati antropologinja, klasična filologin­ja, pisateljica, literarna zgodovinarka in aktivistka, skozi kulinariko odpira teme kulturnih razlik, spomina in neenakosti ter pokaže, kako je kuhanje pogosto povezano z iznajdljivostjo in dostojanstvom v pomanjkanju.

Knjiga je hkrati osebna, esejistična in družbenokritična refleksija o tem, kaj pomeni »kuhinja revežev« v različnih časih in okoljih. Predlagamo, da se to knjigo použije v istem mahu kot njeno prejšnjo na to temo: Kuhinja z razgledom/Eseji iz antropologije hrane. Recepti iz knjige? Se priporočamo za bolj natančne prihodnjič. Še zlasti nas zanima jed z imenom prfuknice – nekakšne v pečici pečene kroglice s sirom feta so to.

Odlomek za pokušino: »Kuhati sem prvič v življenju začela pri dvajsetih letih. Stopila sem v kuhinjo in začela kuhati po receptih iz francoske revije Elle, ki sem jo sicer brala že od štirinajstega leta, tako da je bilo moje edino znanje o kuhanju iz revije. Pred tem mi je bil dostop do kuhinje dobesedno prepovedan: moja babica je menila, da samostojni ženski ni treba kuhati oziroma da se bo to že zlahka naučila, če bo res potrebno. Bila je odlična kuharica, prava gospodinja, ki je vedno pripravljala preveč in je zadnji denar dajala za rože.

Potem je v sedemdesetem letu zbolela. Začela sem kuhati. Brala sem besedilo, prevajala in kuhala za bolno babico, saj je morala biti na strogi dieti. Tako sem se naučila kuhati in od tistega trenutka na­prej nisem nikoli kuhala zase in redko za družino, temveč vedno za druge, za goste. Bila sem edina v celi generaciji, ki je imela svoje stanovanje, tako da so ljudje pogosto prihajali k meni in sem jaz kuhala zanje. Babica je umrla; njena zamisel je bila, da živim z njo, ko se je mama drugič poročila, in podedujem stanovanje – in tako je tudi bilo.«

Svetlana Slapšak: Kuhinja revežev.

Pia Prezelj: Bili smo trije

Pio Prezelj lahko spremljate tudi v vlogi kolum­nistke, v ekipi za naše Posladke. Če ste prebrali intervju z njo, ki je v tokratni izdaji Nedela, potem razumete, zakaj se sploh ni otepala, ko smo jo začeli žicati, da bi vsaj tu in tam kaj napisala tudi pri nas: rada kuha in vrtnari.

Za vse tiste, ki leposlovja ne spremljate prav zavzeto: Pia Prezelj ni le naša novinarska kolegica iz kulturne redakcije, ampak vznemirljiva mlada romanopiska, ki je nase opozorila že s svojim prvim romanom, Težka voda. Bili smo trije je drugi, pravkar je prišel na police. In če je v prvem dogajanje postavljeno v podeželsko okolje naših lastnih krajev, se v novem romanu seli na Vatsko morje in spremlja fotografinjo Olgo, ki na otoku, ki ga počasi spodjeda morje, s polbratom in domačinom, ovčerejcem, raziskuje svoje korenine. Oziroma: kot so zapisali pri založbi: »To je roman o sorodstvu, domu in izgubi, pa tudi o tem, kako se preteklost zajeda v to, kar smo – in kar postajamo.«

Odlomek za pokušino: »Nekaj sem kupil, če bi bila mogoče lačna, je rekel Jakob, ko sta po nekaj besedah o poti in vremenu, izmenjanih na hodniku, oba stopila v kuhinjo. Na mizi kolut sira, dve salami, nekaj kruha.

Vlagal sem sam, še prejšnjo sezono, je rekel in dvignil kozarec nečesa plavajočega. Slanuša je, tu okoli raste, fino je, hrustljavo, slano. A bi poskusila?

Z veseljem.

Gledal jo je, kako reže, nosi, grize, in spominjalo ga je na dni, ko sta se dobila pri njem, še pred zoro, skupaj pozajtrkovala, nekaj sira, nekaj kruha, slanuše, ki mu jo je nosila – blanširati jo moraš, da ne postane vsa mlahava – nato pa sta se sprehodila do obale in ji sledila do skrajno vzhodne točke otoka. Tam je bil le pesek, tja nanošen skozi leta, pesek in školjke in tu in tam kak kormoran, njegova krila razpeta v soncu. Sedla sta na vlažna tla in gledala, kako se brezroba belina tu in tam vdaja vodnim tokovom, morju, ki sili ne le vanjo, temveč čeznjo. Bila ji je tako podobna – enake roke, enaka lica, enak sumničav, nezaupljiv pogled.

Vedel je, da bo moral slej ko prej začeti govoriti o njej, govoriti, kako je bilo, vse že mimo, vse končano; toda morda še ne takoj.«

Pia Prezelj: Bili smo trije