5 divjih plodov, ki jih je jeseni škoda spregledati

Tudi v naravi kot taki dozoreva množica koristnih in uporabnih plodov – niso le kostanj in gobe. Z večino je nekaj več dela, kajti so miniaturice, drobižki – vendar ravno zato, ker nikdar niso bili predmet industrijskih ambicij, posedujejo velike količine koristnih snovi. Predelava divjih plodov je eno lepših jesenskih opravil. Prava meditacija.

Trnulje: za božanski liker

V nekaterih predelih Slovenije so trnulje letos divje obrodile. Ljudje na svojih sprehodih hodijo mimo njih in ne vedo, kaj je ta grm, ki je ovešen z neštetimi kroglicami, velikimi kot frnikule. Mogoče je to celo bolje, kajti potem ko jih bo dobila prva slana, bodo dragocena hrana za ptice.

Zakaj je nam grm tako všeč? Ker so trnulje osnovna sestavina likerskega napitka, ki si ga privoščimo v božičnem času in ga v angleško govorečih deželah poznajo kot sloe gin. Zakaj je to praznična pijačka? Ker ga jeseni pripravimo in ravno v tistem času zares dozori. Takšen pa je postopek: zdaj boste nabrali za kak liter trnulj in jih dali v skrinjo, da zmrznejo. To jim bo odvzelo trpkost, zaradi katere so zdaj popolnoma neužitne.

Kar zamrznjene potem malo potolčemo z nožem, da razbijemo lupinico, jih damo v kozarec, dodamo sladkor in zalijemo z ginom srednjega cenovnega razreda. Zapremo in namakamo najmanj dva meseca, tu in tam pretresemo. Po dveh mesecih precedimo in prelijemo v lične steklenice. Ah, še količine: dobro razmerje je kilogram trnulj, pol kilograma sladkorja ter liter in pol gina. Še to: delanje tega gina je lahko tudi zenovska dejavnost: nekateri vsako trnuljo posebej prebodejo z iglo.

Trnulja FOTO: Stefan_Sutka/Shutterstock

Na lepše: ekološko posestvo Trnulja na obrobju Ljubljane

Glog: za šabeso

Najbrž boste prav v grmovju, kjer boste nabirali trnulje, naleteli še na en bogato obložen grm, le da bodo plodovi rdeči. Stali boste pred glogom, čudovito rastlino, ki jo ljudsko zdravilstvo visoko ceni zaradi ugodnega vpliva na srčno-žilni sitem in še marsičesa drugega. Vendar mi smo kuharska revija in zato ne bomo delili zdravstvenih mnenj – razen tega, da naj ti, ki jemljejo zdravila za srce ali tlak, zadevo preučijo in se po potrebi posvetujejo z zdravnikom, ali je to sploh za njih.

Nas namreč že od nekdaj vznemirjajo zgodbe o tem, kako ljudje iz plodov, ki so sladko-kisli, delajo svoj kečap. Ampak to je zamudno, ker je večji del ploda koščica. Je pa še en način: fermentirati jih je mogoče v domačo šabeso. Tako bi naredili mi: zavremo okrog tri litre vode, vanjo dodamo za dobro pest glogovih plodov, četrt kilograma sladkorja, če je pri roki, pa še za dobro pest posušenih jedilnih vrtnic.

Premešamo, pustimo, da se sladkor stopi in vse skupaj ohladi, nato dodamo sok in lupino ene limone, dober deci kisa – in vse skupaj postavimo v topel prostor, pokrito. Ko se začne po nekaj dneh peniti, precedimo in razdelimo v steklenice s patent­nim zamaškom in shranimo v hladilnik, da ustavimo hitro vrenje.

Glog FOTO: Sigur/Shutterstock

Divji kostanj: za pranje

Ta raba ne bo kuharska, to je treba vedeti že iz naslova: v okusu tega ploda uživajo samo jeleni, divji merjasci in konji, ki so mu posodili tudi del latinskega imena, saj so ga bili redno deležni kot del diete proti astmi. Divji kostanj sicer sploh ni v sorodu s pravim.

Idejo za alternativno uporabo smo dobili, ko smo pripravljali zgodbo za našo božično številko (ja, že!) pri Bebi in Hani Splichal v njuni Vili Muziki v Bašaniji. Ker je njuna usmerjenost ekološka, torej brez odpadkov in brez industrijskih stvari, kjer to ni potrebno, tudi perilo pereta – s suhim divjim kostan­jem.

Ta je namreč poln naravnih saponinov, točno tistih stvari, ki umazanijo pomagajo ločiti od tkanine. Tako naredita: jeseni nabereta divji kostanj in ga na drobno zrežeta, nekateri ga tudi stolčejo z macolo, in dobro posušita. Iz enega kostanja je najbolje narezati kakih 15 koščkov, trije kostanji pa so za en boben perila.

Ko je čas za pranje, ga za manjšo pest namočita v nekaj kropa in pustita stati, da se saponini sprostijo v vodo. Potem le še precedita, vodo nalijeta v tisto kroglico, ki je za tekoči prašek, in poženeta pralni stroj. Za vse, ki imajo radi dišeče perilo: zlahka se doda nekaj kapljic eteričnega olja. Ena »porcija« se lahko uporabi še enkrat. In še en podatek: s tremi kilogrami kostanja sta prali celo leto. Pomeni strošek zanju: 0, za okolje pa tudi.

Divji kostanj FOTO: Sinisa Botas/Shutterstock

Onaplus.si: Divji kostanj: ni užiten, lahko pa iz njega pripravite pralni prašek

Rakitovec: bogastvo vitamina C

V uredništvu se vedno čudimo, kako to, da rakitovec ni bolj priljubljen. Je ena najbolj trpežnih rastlinskih vrst, z dokumentiranimi primeri, ko so grmi preživeli tudi temperature, nižje od 40 stopinj pod ničlo. Uporaben je ne le za različne prehranske namene, tako človeške kot živalske, ampak tudi v kozmetični industriji. Je tudi rastlina, ki je sposobna velikih dejanj v svojem naravnem okolju: ima tako razpreden koreninski sistem, da zadržuje prst, ob koreninah pa kopiči dušik, tako da v resnici bogati zemljo, na kateri raste.

Ah, verjetno je zato tako malo poznan, ker je veliko dela z obiran­jem drobnih plodov, si mislimo. Ampak kdor se je kdaj vozil po deželah pod Kavkazom, na primer Armeniji, je ob cesti videl na stotine stojnic kmetov, ki jim je uspelo prav to: rakitovec brez težav porabiti za sok.

To je recept, ki se nam zdi najbolj smiseln, za sirup, kajti gre za tako močan okus, da se ga tako ali tako navadno s čim razredči in zmeša: kilogram zrelih rakitovčevih plodov preberemo in odstranimo listke, operemo in zmešamo v blenderju, nato temeljito pretlačimo, da dobimo čim več soka.

V večjem loncu zavremo kilogram sladkorja s približno 2 dl vode, da dobimo gost sirup. Ko se ohladi, prilijemo rakitovčev sok, po želji tudi sok ene bio limone in dobro premešamo. Mnogi bi sok pasterizirali na približno 80 stopinjah, vendar bi s tem uničili dobršen del vitamina C, po katerem je ta sadežek znan. Zato priporočamo, da se zgolj shrani v hladilnik in spije v doglednem času.

Rakitovec FOTO: Oleg Chernyavsky/Shutterstock

Pomoč v prehladnem obdobju: marmelada iz rakitovca

Jerebika: kisla, trpka, grenka, sladka. Čudovita.

Medtem ko pri nas bolj ali manj občudujemo ta drevesca, ki so zlasti jeseni nenavadno dekorativna in kar žarijo iz pokrajine, so v severnih deželah v jerebiki zaslutili veliko uporabne vrednosti in jo predelujejo v vse mogoče shranke. Pri vseh teh divjih plodičih, ki jih omenjamo danes, je velik problem izkoristek, kajti pretežni del je pogosto peška ali koščica in tudi v tej bi motila. Prav tako je treba povedati, da je okus jerebike neverjetna mešanica vsega, česar si v marmeladi sploh ne bi želeli, je kisla in navadno tudi grenkljata, ampak je ravno zaradi tega posebna in zanimiva.

Marmelade se je mogoče lotiti čisto običajno: jagode malce pokuhamo, samo toliko, da jih lažje pretlačimo, potem vse skupaj spustimo skozi pasirko ali zelo drobno kuhinjsko cedilo, dodamo želirni sladkor po okusu (še enkrat: sadež je kisel, trpek in grenak) in skuhamo kot marmelado.

Lahko damo tudi malo manj sladkorja in ščep soli: ta namreč doseže, da se nam okus zdi bolj sladek, kot je v resnici. Mnogi pa to marmelado kuhajo tako, da dodajo enako količino jabolk, tudi ingver ni odveč, in navaden sladkor. Pektin pogosto niti potreben, kajti že sadna pulpa ga vsebuje čisto dovolj. Ljudje, ki so tej marmeladi bili pripravljeni dati svoj čas, poročajo, da se skoraj ne pokvari, kar pomeni, da ima poudarjene protimikrobne sestavine.

Jerbika FOTO: Photosbypatrik/Shutterstock.