Bučni pire: kako ga naredimo in kako ga pravilno hranimo

Bučni pire je ena tistih jesenskih osnov, ki jih je dobro imeti pri roki. Uporabimo ga lahko za kremne juhe, omake, njoke in rižote, pa tudi za palačinke, peciva, pite in druge sladice. Pripravimo ga lahko na več načinov, vendar rezultat ni vedno enak. Razlikujejo se okus, gostota in tudi količina dela, ki jo imamo s pripravo buče. Najboljšega dobimo iz buč z gostim, sladkastim mesom, kot so maslenka oziroma butternut, hokaido ali kaboča. 

Najboljši način: bučo spečemo

Če želimo gost, aromatičen in vsestransko uporaben pire, je najboljša izbira pečica. Med peko buče ne namakamo v vodi, zato meso ne postane vodeno, hkrati pa toplota poudari njeno naravno sladkost. Robovi lahko nekoliko porjavijo, kar pireju da globlji okus.

Toda ali je bolje bučo najprej olupiti in narezati na kocke ali jo samo prerezati?

Za pripravo klasičnega bučnega pireja je najpreprosteje, da je sploh ne lupimo. Bučo prerežemo na polovico, z žlico odstranimo semena in vlaknasto sredico ter polovici položimo na pekač. Pečemo jih pri približno 190 do 200 stopinjah, dokler meso ni tako mehko, da vanj brez upora zapičimo vilice. Čas je odvisen od velikosti buče, običajno približno od 35 minut do ene ure.

Ko se toliko ohladi, da jo lahko primemo, meso preprosto izdolbemo iz lupine. Tako si prihranimo najbolj zamuden del priprave – lupljenje surove in pogosto precej trde buče.

Če bučo olupimo in narežemo na manjše kose, bo pečena nekoliko hitreje, zaradi večje površine pa lahko tudi bolj porjavi in dobi izrazitejši pečen okus. To je odlična možnost za pire, ki ga bomo uporabili v slanih jedeh. Če pa pripravljamo večjo količino nevtralnega pireja, ki bo pozneje končal tudi v sladicah, je peka buče v polovicah boljša izbira.

Pri peki za osnovni pire tudi ni treba dodajati olja, soli ali začimb. Tako bomo lahko o njegovi končni uporabi odločali šele pozneje.

Kuhanje v vodi: hitro, vendar pire postane bolj voden

Bučo lahko olupimo, odstranimo semena, narežemo na približno enako velike kocke in skuhamo v vodi. Običajno bo mehka po približno 15 minutah. Nato jo moramo zelo dobro odcediti in pustiti nekaj minut, da iz nje izpari čim več odvečne vode.

To je preprost način, vendar za pire ni najboljši. Buča med kuhanjem vpije nekaj vode, zato je končni pire praviloma redkejši, okus pa manj intenziven kot pri pečeni buči.

Kuhanje na sopari

Dober kompromis med kuhanjem in peko je sopara. Bučo olupimo, odstranimo semena in narežemo na približno dva centimetra velike kose. Nad rahlo vrelo vodo jo soparimo približno 10 do 15 minut oziroma toliko časa, da lahko skozi meso brez težav potisnemo konico noža.

Ker kosi niso potopljeni v vodo, pire ni tako voden kot pri kuhani buči. Okus je nežen in precej nevtralen, zato je tak pire primeren tako za sladke kot slane jedi.

Če nimamo pečice ali želimo pire pripraviti hitro in brez maščobe, je soparjenje ena najboljših možnosti.

Kako bučo spasiramo

Ne glede na način priprave mora biti bučno meso pred pasiranjem povsem mehko. Za nekoliko bolj rustikalen pire zadostuje tlačilka za krompir ali vilice. Če potrebujemo popolnoma gladek pire za pecivo, pito, omako ali njoke, ga zmeljemo s paličnim mešalnikom ali blenderjem.

Pri zelo vodeni buči se lahko zgodi, da bo pire tudi po pasiranju preredek. Takrat ga lahko za nekaj časa položimo na gosto cedilo in pustimo, da odvečna tekočina odteče. To je še posebej koristno pri pireju za pite, njoke in pecivo, kjer lahko preveč vode precej spremeni končni rezultat.

Če pire pripravljamo za zalogo, vanj še ne dodajajmo soli, sladkorja, masla ali začimb. Nevtralnega bomo pozneje lahko uporabili za veliko več jedi.

Shranjevanje

Hladilnik

Pripravljen pire čim prej ohladimo, preložimo v čist lonček, tega zapremo in posodo postavimo v hladilnik. Za doma pripravljeno kuhano hrano velja priporočilo, da jo v hladilnik shranimo najpozneje v dveh urah po pripravi in porabimo v treh do štirih dneh.

Če torej že ob pripravi vemo, da vsega pireja v nekaj dneh ne bomo porabili, je bolje presežek takoj zamrzniti.

Zamrzovanje je najboljša rešitev

Bučni pire pred zamrzovanjem ohladimo in ga razdelimo na količine, ki jih običajno potrebujemo pri kuhanju.

Lahko ga napolnimo v posodice ali vrečke za zamrzovanje. Iz vrečke pred zapiranjem čim bolj iztisnemo zrak, nato pa jih položimo vodoravno, da pire zamrzne v tanki plošči. Tako zavzame malo prostora in se pozneje tudi hitreje odtaja. Zelo praktično je tudi zamrzovanje v modelčkih za mafine ali ledene kocke. Ko se posamezne porcije strdijo, jih stresemo v večjo vrečko. Tako lahko pozneje vzamemo samo žlico ali dve pireja za omako, jutranjo kašo, smuti ali testo za palačinke.

Posode in vrečke vedno označimo z datumom.

Pri temperaturi približno –18 stopinj zamrznjeno sadje in zelenjava najboljšo kakovost praviloma ohranita približno osem do dvanajst mesecev. Daljše zamrzovanje samo po sebi še ne pomeni, da živilo postane nevarno, se pa postopoma slabšajo okus, barva in tekstura.

Po odmrzovanju se lahko iz bučnega pireja izloči nekaj tekočine. To ni nič nenavadnega – pire preprosto dobro premešamo, pri jedeh, pri katerih potrebujemo zelo gosto konsistenco, pa odvečno tekočino odlijemo ali pire za kratek čas odcedimo.

Na kratko

Če želimo najokusnejši in najbolj vsestranski bučni pire, bučo prerežemo na polovico, spečemo z lupino vred in mehko meso nato izdolbemo ter spasiramo. Sopara je odlična druga možnost, kuhanje v vodi pa uporabimo predvsem takrat, ko nam okus in nekoliko redkejša konsistenca nista tako pomembna.

V hladilniku pire porabimo v treh do štirih dneh, za daljšo zalogo pa ga zamrznemo. Vroče polnjenje bučnega pireja v kozarce za shranjevanje v shrambi pa raje preskočimo – pri tej jesenski zalogi vakuumsko zaprt pokrov še ni zagotovilo varnosti.

Količina pridobljenega pireja je odvisna od vrste buče, nekatere so namreč bolj vodene, druge bolj mesnate, pa vendar iz pol kilograma buče dobimo približno 250–300 g pireja.

10 receptov z bučnim pirejem, ki jih obožujemo