En paradižnik, pet držav: kako ga pripravijo Italijani, Francozi, Japonci, Skandinavci in Turki

Avgusta je paradižnik najboljši, saj diši drugače, je bolj sladek, bolj mesnat in prav škoda bi ga bilo skriti pod preveč sestavinami. Medtem ko Italijani prisegajo na preprosto pripravo, mu Francozi radi dodajo maslo in zelišča, Japonci z njim poudarjajo umami, Turki svežino, Skandinavci pa presenetijo z nepričakovanimi kombinacijami. In če nam na vrtu dozoreva več paradižnikov, kot jih uspemo pojesti, je to odličen razlog, da se za nekaj dni podamo na pravo kulinarično potovanje.

Italija prisegajo na manj sestavin, boljši paradižnik

Če obstaja kuhinja, ki zna spoštovati paradižnik, je to zagotovo italijanska. Njihovo pravilo je pravzaprav preprosto: čim boljši je paradižnik, tem manj potrebuje. Ena najbolj značilnih jedi je tako postala panzanella, toskanska kruhova solata, v kateri star kruh namočimo z limono in oljčnim oljem (ali preprosto vodo), nato pa ga zmešamo z zrelimi paradižniki, rdečo čebulo, baziliko in malo parmezana. To je hkrati priloga in lahko poletno kosilo.

Druga klasika je caprese, kjer se paradižnik sreča z mocarelo, baziliko, oljčnim oljem in ščepcem soli. Zanimivo je, da v tradicionalni različici balzamični preliv ni dodan, doma pa jo z lahkoto dopolnimo po svojem okusu. 

Italijani na prvo mesto postavljajo kakovostne sestavine, zato je ena najbolj priljubljenih italijanskih jedi s paradižnikom prav solata. FOTO: Westend61/Getty Images/Westend61

Francija obožuje pečen paradižnik z zelišči

Francoska kuhinja ima do paradižnika nekoliko drugačen odnos, saj ga pogosteje peče kot uporablja surovega. V Provansi na primer radi pripravijo znameniti tomates à la provençale – polovice paradižnikov posujejo z drobtinami, česnom, peteršiljem in timijanom, pokapajo z oljčnim oljem ter spečejo do zlato zapečene skorjice. Prav tako je paradižnik pomemben del ratatuja, kjer skupaj z bučkami, jajčevci in papriko počasi mehča v oljčnem olju. Francoski kuharji pogosto poudarjajo tudi, da se paradižnik odlično ujame tudi z maslom, ki nekoliko omili njegovo kislino.

Japonska poudarja veliko umamija

Na Japonskem paradižnik ni le poletna solata, ampak ga pogosto postrežejo rahlo ohlajenega z malo sojine omake, sezamovega olja, riževega kisa in praženega sezama. Kombinacija se sliši malce nenavadno, vendar vsi dodatki prijetno poudarijo njegovo naravno sladkost. Priljubljena je tudi preprosta solata s tofujem in paradižnikom ali pa hladna testeninska jed hiyashi pasta, kjer se sladki paradižniki povežejo s ponzujem, šisom ali baziliko.

Skandinavija je za odprte sendviče in veliko kopra

Čeprav paradižnik ni prva sestavina, na katero pomislimo ob skandinavski kuhinji, ga tudi na tem delu sveta poleti uporabljajo zelo pogosto. Najraje ga postrežejo na odprtih sendvičih (smørrebrød) skupaj z rikoto ali kremnim sirom, svežimi zelišči, kumarami in obilico kopra. Zelo priljubljena je tudi kombinacija pečenih paradižnikov z rjavim maslom ali z jogurtovimi omakami, ki poudarijo njihovo sladkost, namesto močnih začimb prisegajo na sveža zelišča, drobnjak, koper in pehtran.

V Skandinaviji paradižnike pogosto nalagajo na t.i. odprte kruhke ali smorrbrod. FOTO: yipengge/Getty Images

Turčija: paradižnik skoraj nikoli ni sam

V Turčiji je paradižnik skoraj vedno del bogato obložene mize. Najbolj značilna je zagotovo solata çoban salatası, v kateri se zmešajo zreli paradižniki, kumare, zelena paprika, čebula, peteršilj, sok limone in oljčno olje, druga klasika pa je ezme – drobno sesekljan paradižnik s papriko, čebulo, peteršiljem, čilijem, sumakom in melasom granatnega jabolka. Je hkrati priloga, pomaka in solata.