Italijanski aperitivo doma: Kaj postreči, kaj natočiti in kako vse skupaj sestaviti (da bo izgledalo kot na trgu v Benetkah)

Ko Italijani rečejo »andiamo a fare un aperitivo«, ne mislijo zgolj na pijačo pred večerjo. Aperitivo je v Italiji namreč ritual, trenutek, ko se dan počasi prevesi v večer, ko se prijatelji zberejo okoli mize in ko se na lesenih deskah znajde nekaj preprostih prigrizkov. 

Vse se je začelo v Torinu

Korenine italijanskega aperitiva segajo v Torino, kjer je Antonio Benedetto Carpano leta 1786 ustvaril prvi sodobni vermut – aromatizirano vino z zelišči, ki je hitro postalo priljubljena pijača pred večerjo. Prav kultura pitja vermuta je postavila temelje današnjemu aperitivu, ki se je nato razširil po vsej Italiji, pri čemer je vsaka regija razvila svoje značilnosti. 

Benetke in Benečija: spritz ter znameniti cicchetti

Če bi se proti večeru sprehodili po beneških ulicah, bi hitro opazili majhne bare, imenovane bacari. Prav tam domačini ob kozarcu spritza, prosecca ali vina uživajo ob cicchettah – majhnih slanih prigrizkih, ki veljajo za eno najbolj prepoznavnih beneških kulinaričnih tradicij. Cicchetti so lahko popečen kruh z namazom iz bakalaja, sardele na šavor, polpete, oljke, sire, rezine salame ali manjše prigrizke iz sezonskih sestavin. 

Doma lahko ta slog poustvarimo z našimi lokalnimi sestavinami in kruhke obložimo s skuto in popečeno papriko, domačim pestom in češnjevimi paradižniki, kraškim pršutom, dobro salamo, oljkami, vloženo zelenjavo ali z nekaj kosi zorjenega ali mehkega sira.

Gresini, odprti kruhki, sadje in sir so enostavno pripravljen aperitivo, ki ga z lokalnimi sestavinami lahko poustvarimo tudi doma. FOTO: Dulin/Getty Images/RooM RF

Torino: manj jedi, več poudarka na vermutu

Čeprav danes marsikdo aperitivo povezuje predvsem s spritzem, ima Torino nekoliko drugačno tradicijo. Tam je glavni igralec še vedno vermut, ki ga pogosto postrežejo z ledom in rezino citrusov. Ob njem na mizi običajno ne manjkajo grisini, oljke, nekaj rezin kakovostnih sirov, suhomesnatih izdelkov in praženi lešniki, saj je Piemont svetovno znan prav po njihovi pridelavi.

Takšen aperitiv lahko  brez težav pripravimo tudi doma in leseno desko obložimo s kraškim pršutom, zorjenim ovčjim ali kravjim sirom, grisini ali dobrim domačim kruhom, praženimi lešniki ali mandlji ter oljkami.

Sirna plošča z oreščki se pogosto znajde na mizi v Torinu. FOTO: Marina Cavusoglu/Getty Images

Milano: ko aperitivo skoraj postane večerja

Če je Torino zibelka aperitiva, je Milano mesto, kjer se je ta običaj najbolj razvil. Prav tam se je uveljavil tudi izraz apericena –  bogatejši aperitivo, pri katerem prigrizki pogosto skoraj nadomestijo večerjo. Tam se na mizah znajdejo fokača, siri, narezki, vložena zelenjava, manjše testeninske ali riževe solate, humus, zelenjavni namazi in različni topli grižljaji. Gostitelji večino jedi pripravijo vnaprej, zato se lahko med druženjem posvetijo gostom.

Najboljša fokača z nasekljanimi olivami in suhimi paradižniki (VIDEO)

Kako sestaviti popolno mizo za aperitivo?

Italijani se praviloma ne držijo strogih pravil, temveč ravnovesja okusov. Na mizi naj bo zato nekaj slanega, nekaj kremastega, nekaj kislega in nekaj hrustljavega.

Kaj natočiti v kozarce?

Pri aperitivu ni strogih pravil, obstajajo pa kombinacije, ki jih v Italiji srečamo najpogosteje. Spritz se lepo poda k lahkim poletnim prigrizkom, kot so cicchetti, oljke, morski sadeži, sveži siri in zelenjavni namazi, vermut se odlično ujame s hrustljavimi grisini, oreščki, olivami ter suhomesnatimi izdelki, ob ribjih prigrizkih pa Italijani pogosto izberejo suho peneče vino, kot je prosecco, ali lahka bela vina iz svoje regije.

Pri nas je zagotovo najbolj poznan aperitiv aperol spritz. FOTO: Deniz Yilmaz Akman/Bell Collecti/Getty Images

Pomembnejše od natančnih pravil je, da se grenkoba aperitiva uravnoteži s slanimi prigrizki, svežina mehurčkov pa osveži nekoliko bogatejše okuse.