Kje Slovenci najraje kupujemo krofe: zemljevid lokacij

To je bila neke vrste anketa: ljudi z različnih koncev Slovenije smo povprašali, kje v resnici kupujejo krofe. Kajti, ni najboljši tisti, ki ima še tako lovoriko, a je na drugem koncu Slovenije. Najboljši je tisti, ki ga kupiš čez cesto, takrat, ko si ga noro zaželiš, in ga potem sneš še toplega. To je kulinarična milina, vse drugo je samo nabiranje kalorij.

Še nekaj opomb: spraševali smo različne in povsem običajne ljudi, ne kulinaričnih strokovnjakov in tudi nismo dovolili, da kaj prida razmišljajo in sprašujejo naokrog: samo tiste, ki vam takoj padejo na pamet, najbolj očitne, najbolj znane, najbolj zakoreninjene izbire. Torej: »Kam greste navadno kupit krof?«

Na obeh skrajnih koncih Slovenije so nam ljudje največkrat omenili krofe, ki prihajajo iz velike proizvodnje: Mlinotestovi, ki jim kdo ljubkovalno reče tudi mlinčki, v zahodnem delu, na severo­vzhodu imajo podoben položaj Ptujske pekarne in slaščičarne, kar je odlično, kajti mesto, ki je znano po karnevalu, pač mora to znati »prevesti« tudi v nekaj, kar je za pod zob. Krofov, ki jih sicer kupimo v velikih trgovinah, nismo posebej omenjali, ker tu kakšna navigacija ni potrebna.

Malce za hec, malce zares smo tudi v uredništvu nabrali nekaj najbolj priljubljenih krofov in jih ocenili. 

Obala

Če bi morali izbrati samo eno destinacijo, kjer bi v enem dnevu lahko pokusili več zelo dobrih izdelkov, bi šli na Obalo: v Portorožu bi poskusili dva, v Strunjanu, kjer jih pripravljajo v Zdravilišču Krka in prodajajo tudi v Cavedinu, na plaži, pa bi jih vzeli za domov. Nazaj grede bi obiskali še Koper, kajti tam imajo pravcato krofarno, znano in priljubljeno med meščani, Da Ponti. Legenda, ki ne spi na lovorikah.

Goriška

Ker smo poizvedovali na vseh koncih in krajih, smo ponekod težje dobili odgovore in to je bil zanesljiv znak, da obstaja še neka druga tradicija, poleg nakupa v pekarni, gostilni, trgovini. Na Goriškem, na primer, kjer deluje pekarna Brumat, so nam med drugim povedali, da se je tu tradicionalno bolj pripravljalo fancle, miške, navadno z rozinami. Na severovzhodnem koncu je bilo tudi nekaj več premišljevanja, kajti tam je priprava domačega cvrtja tako razširjena in obsež­na, da veliko ljudi niti ne kupuje drugje. Tam, so nam povedali, tudi pogosto še vedno cvrejo v masti.

Obrazi slovenskih krofov

Če bi morali izbrati tri obraze slovenskih krofov, bi rekli, da so to gospa Ivanka Brodar, krepko čez devet križev že ima in je legenda domžalske tržnice tako s krofi kot poticami: ljubezen do peke je razvila tako, da je vanjo pritegnila še dve naslednji generaciji domačih žensk. Druga zgodba, ki nam je simpatična, je Daniel Sertič iz Kopra, ki ga tamkajšnji ljudje spoštujejo zaradi dobrega dela in prijaznosti, s katero jih sprejme v krofarni. Tretji pa je Androž Bajželj, njega smo v OK že opisovali: pri­pravlja vrhunske obrtniške izdelke iz droži in prav krofi (ter panetoni) so tisti, pri katerih pride butičnost najbolj do veljave. Vedno vse razproda, cena ni nizka, ampak je v redu: to, da so ljudje pripravljeni nekaj več odšteti za butično kakovost in malega, zagnanega peka, je samo fino.

Še namig: pred pustom je dobro prav pri teh manjših pekih krofe vnaprej naročiti in rezervirati. Navadno vsaj dan prej, pri nekaterih pa bodo naročila počasi že nehali sprejemati, smo izvedeli.

Deloindom.si: Najpogostejše napake pri načrtovanju kuhinje – kako se jim izogniti