Odprta Kuhinja

Ne čakajte na čemaž: 3 divje rastline, ki jih lahko v naravi nabirate že zdaj

ni podpisa
Odpri galerijo
A+   A-
Medtem ko spomladi bujno rastje omogoča neverjetno izbiro čudovitih divjih dodatkov našim jedem, pa je v tem mrzlem mesecu zanimivo, katere sploh vztrajajo in jih najdemo, čeprav niti pomislimo ne na to. Ne boste verjeli, katera med njimi je potrjeno znana po shujševalnih učinkih.


1. Dlakava penuša


To je rastlina, ki si jo je za svoj rojstni dan privoščila angleška kraljica Elizabeta. Seveda bi mi lahko oporekali, da so ji jo izbrali kuharji. A potem bi vam jaz povedala, da slavni kuharji brez nje ne morejo. Čeprav težko rečemo, da se je že prebila iz sence plevela, o njeni uporabi pričajo take in še mnoge resnične zgodbe. Sama jo velikokrat najdem na kakšnem vrtu in se lastnik nasmeji sam sebi, da nanjo ni pomislil že prej.

Zgodba dlakave penuše (Cardamine hirsuta) je neizbežno povezana še z enim slavnim imenom, s področja botanike. Rastlino je poimenoval Linne, švedski botanik in zdravnik, ki je živel v 18. stoletju in že za časa svojega življenja užival občudovanje vseh okoli sebe. Bil je natančen, sistematičen, deloven in odločen. Taksonomijo rastlin in živali je preuredil tako, da je vsaka vrsta dobila svoje ime in priimek, pri čemer ime pomeni rodovno ime, priimek pa vrstno ime.

A v množici rastlin se je nekaterih opri­jelo prav ponesrečeno ime. Najprej mi na misel prideta grenkuljica, ki ni prav nič grenka, in smrdljivka, ki je kriva le tega, da diši po surovem krompirju. Nato pa tudi dlakava penuša. Ime ji ne pristoji najbolje, saj so dlake, ki jih ima na listih, komaj opazne, nekateri bi jih opazili šele pod mikroskopom. »Potegavščina« z imeni je še večja v angleškem jeziku, kjer penušam pravijo bittercress, torej grenke kreše. Seveda so penuše in kreše tudi malo grenke, nekatere bolj kot druge, a pri dlakavi penuši najprej opazimo njen rahlo pekoči okus, ki nas spominja na hren, mogoče krešo ali kakšno drugo gojeno križnico.

ni podpisa
ni podpisa
Dlakave penuša (Cardamine hirsuta). Foto: Janny2/Shutterstocl
Uporaba v kuhinji

Največkrat jo svežo dodajamo zimskim solatam ali kot rukolo na pico in druge glavne jedi. Poda se v zeliščno skuto in namaze. V rižote in kaše jo primešamo šele na koncu, ker z daljšo toplotno obdelavo izgubi svoj pikantni okus. Tudi korenine, mehka cvetna stebla s cvetovi in celo semena porabimo na enak način.

O tej rastlini bi vam lahko napisala še marsikaj zanimivega, a sem porabila že ves prostor. Zdaj je v vaših rokah, da z njo naredite čim več!

2. Perzijski jetičnik


Z naslednjo rastlino zajadramo v posebno rastlinsko družino, črnobinovke, in se gibljemo v rodu z drugimi zdravilnimi rastlinami, na primer lučniki in smetliko, pa tudi nekaterimi strupenimi – samim digitalisom. To je naprstec, zelo strupena rastlina, ki vsebuje snovi, zaradi katerih zastane srce. Ni neobičajno, da tako različne rastline pripadajo isti družini rastlin, med katerimi je tudi pogost plevel.

Jetičniku (Veronica persica) zaradi njegovega latinskega imena sama pravim kar veronika. Latinsko ime vseeno podajam zraven, ker je jetičnikov tako veliko in so si med seboj lahko zelo podobni. Tudi njihova domača imena se pogosto prekrivajo. Tako lahko le z uporabo latinskega imena zagotovo vemo, za katero rastlino gre. To se je pokazalo za zelo pomembno tudi pri prevodih v druge jezike. Na raznih spletnih straneh in forumih pogosto kdo označi neko rastlino za užitno, potem pa se izkaže, da je bila to le njena podobnica. Zato naj nam bodo latinska imena ne nadloga, ki je ne razumemo, ampak prometni znak, ki nas usmerja v pravo smer.

Če naše ime izvira iz besede jetika, pa latinsko Veronica po eni izmed razlag pomeni »tista, ki prinaša zmago«. V literaturi podatkov o zdravilnosti jetičnika ni veliko, večina navedb izvira iz ljudske medicine. Učinkuje pri boleznih dihal in z grenčinami spodbuja presnovo.

Pri nas so v zdravilne namene najbolj uporabljali zdravilni in vrednikov jetičnik, saj je perzijski prišel k nam dokaj pozno. Njegova domovina je jugozahod­na Azija, od koder so ga v 19. stoletju prinesli v Evropo, tu pa je, sprva okrasna rastlina, preskočil v naravo. Zdaj raste po vsem svetu. S svojimi prepoznavnimi grenčinami in glikozidi po zdravilni vrednosti prav nič ne zaostaja za zdravilnim jetičnikom. Velja za zelišče s širokim spektrom delovanja, zato je smiselno, da ga pripravimo predvsem takrat, ko smo utrujeni, celo izgoreli, ali ko je za nami celodnevno delo za računalnikom. V obliki čaja, poparka in obkladkov spiramo aknasto kožo pri najstnikih ali razvajamo utrujene oči.

Perzijski jetičnik (Veronica persica)
Perzijski jetičnik (Veronica persica)

Uporaba v kuhinji

Je dober dodatek zelenjavnim juham za spomladansko čiščenje. Dodamo ga v smutije in čaje, navadno v mešanicah z drugimi zelišči za pljučne težave in v manjši količini, saj je rastlina grenka. Njegovi cvetovi, čeprav majhni, so resnično čarobni in lahko gredo na vsako jed.

3. Kurja črevca


Hujšanje je ena najbolj popularnih besed v januarju in juniju. Zdaj, v februarju, ko je ta beseda malo izzvenela, vam omen­jam rastlino, ki jo v znanstveni literaturi povezujejo prav s tem. Predvsem zaradi zaviranja delovanja prebavnih encimov in zmanjšane absorpcije maščob v prebavilih. V drugih raziskavah ista rastlina učinkuje tudi proti hepatitisu in izboljšuje delovanje jeter.

To so kurja črevca (Stellaria sp.). Pod tem imenom niti ne mislimo le na eno rastlinsko vrsto, ampak na nekaj med seboj podobnih si rastlin z botaničnim imenom zvezdice. Pri njih pride do veljave tisto, kar so moji bratje nabiralci obvladali bolj kot mi vsi skupaj. Pri nabiranju in iskanju rastlin so svoj voh in okušanje uporabljali kot eno glavnih orodij za prepoznavanje rastlin. V današ­njem času pa se v uporabi teh dveh čutov vse premalokrat urimo. Zato si tudi vonj in okus zapomnimo veliko slabše kot tiste podatke, ki jih pridobimo vizualno ali slišno. Pri kurjih črevcih nas zanima okus po mladi koruzi ali mladem grahu. Tiste vrste zvezdic, ki imajo to lastnost, tudi naberemo, druge pustimo. Zvezdicam so namreč podobne še nekatere druge rastline, posebno smiljke, ki so lahko blago strupene. Te seveda nimajo prijetnega okusa, ki ga iščemo in se ga učimo.

Antični avtorji zvezdice kot zdravilne rastline ne omenjajo, a so v arheoloških izkopaninah posod in keramike našli njena semena. Od tod tudi vemo, da so jo v prehrani uporabljali že od nekdaj. V kulinariki jo imamo najrajši pozimi, ko je drugih rastlin bore malo, zvezdici pa hladno vreme celo ustreza. Ob zmrzali in snežni odeji bo sicer prenehala rasti, a bo nato kmalu pognala, kot da se ni nič zgodilo. Ko pozno spomladi poraste temperatura, gre zvezdica kmalu v cvet, njena podivjana stebla pa postanejo preveč žilava za kuhinjsko uporabo. Takrat jo lahko utrgamo le še v senčnih in hladnih legah. Zvezdica je indikator za rodovitna tla, medtem ko na s pesticidi »obogatenih« površinah hitro izgine.

Kurja črevca v juhici (Stellaria sp.)
Kurja črevca v juhici (Stellaria sp.)

Uporaba v kuhinji

Odlična je v solatah. Tudi kuhana je nadvse uporabna, saj ohrani rahlo zeleno barvo, in če je ne kuhamo predolgo, tudi okus. Uporabljamo jo za špinačne jedi, večinoma v kombinaciji s špinačo, koprivo ali drugimi divjimi rastlinami. Pesto iz zvezdice je v trendu po vsem svetu, celo v najboljših restavracijah, pripravljamo pa tudi čaje, sirupe in druge zeliščne pripravke.

Priporočamo še: Vse zdravilne lastnosti tekočega klorofila
Datum Objave: 16.2.2022 ob 08:02

Več iz te teme:

divje rastlineDlakava penušaPerzijski jetičnikkurja črevca

Naročite se na e-novice:

Katja Rebolj
Dr. Katja ReboljNabiralka, avtorica dveh knjižnic uspešnic in popularnih nabiralniških tečajev.Divje rastline, pleveli in cvetje so del naše vsakdanje kuhinje. Pa tudi petje, glasba in nekaj športa.