Pozabljena slivova žüpa: Revna prleška jed, ki še danes deli mnenja

Ko je Tadej Murkovič, etnolog in avtor bloga Prleški dnevnik, obiskal devetinsedemdesetletno gospodinjo Angelo Farkaš iz Radoslavcev v Prlekiji, mu je skuhala slivovo žüpo, staro jed, ki se je je naučila od tašče. Murkovič v Prleškem dnevniku zbira, zapisuje in snema stare prleške običaje, zgodbe in kulinarično izročilo. Tokrat je, kot rečeno, pred njim nastala jed, ki je bila nekoč del vsakdanje, precej skromne kuhinje.

Za svojo žüpo je Angela uporabila zrele slive, ki jim v Prlekiji pravijo tudi kalanke. »Ne smejo biti preveč zrele, ker postanejo žilave,« je pojasnila. Slive je samo prepolovila počez in izkoščičila. »Ne po dolgem, ker imajo niti, da se pretrgajo,« je razložila. Nato jih je stresla v lonec, zalila z vodo in pristavila na ogenj. Potem je segla na polico z začimbami in v lonec z vajeno roko dodala malo soli in sladkorja. »Vse od oka, nič nismo merili in tehtali,« se je namuznila in slive prepustila štedilniku. Ko so se sadeži zmehčali, je pripravila podmet iz mleka in moke oziroma zotep ter ga počasi prilila v lonec. Med nenehnim mešanjem je pustila juho še malo brbotati, ko se je zgostila in obarvala z značilno vijoličasto barvo, pa je lonec prestavila na mizo. Ta je bila lepo pogrnjena, na njej je že čakal narezan črni kruh, ob robu pa še šopek rož. Ko je gospodinja juho nadevala na krožnike, je Tadej pripomnil, da se barva ujema s cvetovi aster, ki jih je Angela narezala na domačem vrtu. »K starinski jedi grejo starinske rože,« se je nasmejala in gosta povabila k mizi.

Angela Farkaš je skuhala slivovo žüpo po receptu svoje tašče. FOTO: Tadej Murkovič

Revna jed

Slivova žüpa je bila preprosta jed, in takšno je bilo tudi njeno mesto na nekdanji mizi. »Mati so rekli, da je revna,« se spominja Angela. Mesa, masti ali olja zanjo niso potrebovali. Jeseni, ko je bilo sliv dovolj, so jih pač porabili za razne jedi, da ni bilo kosilo vsak dan enako. »Vsaka gospodinja se je trudila, da je iz sezonskega sadja naredila, kar se je le dalo. Iz sliv kvasenice, pogače, cmoke in marmelado, pa tudi žüpo,« je povedala Angela in s tem pojasnila, da je takratna kuhinja zahtevala obilo iznajdljivosti.

Zato seveda niti recept za slivovo žüpo ni bil povsod enak, vsaka hiša jo je pripravljala nekoliko po svoje, zanjo so lahko uporabili tudi druge sorte sliv. Ponekod so jo zgostili s prežganjem, drugje so vanjo zakuhali majhne rezance oziroma nudlče. V eni od različic so k slivam dodali nudlče, nato sladkor in mleko, juho odstavili tik pred vretjem ter ji dodali kislo smetano. Kuhali so jo tudi iz suhih sliv, podobne različice tudi iz jabolk in hrušk. Jed so poznali tudi drugod po Sloveniji in pod različnimi imeni, na Kozjanskem, denimo, je bil slivov močnik. Pa tudi postregli so ga vsak po svoje, medtem ko je Angela zraven narezala domač kruh, so k juhi ponekod ponudili cel kuhan krompir ali celo pire krompir.

In okus? Tu se mnenja krešejo, nekoč in danes. Nekaterim je všeč in se jedi spominjajo z nostalgijo, drugi so do slivove žüpe in njenega okusa precej nepopustljivi. Tudi Angela pravi, da se je morala nanj navaditi, Tadej pa nam je zaupal, da se mu je po prvih žlicah zdela dobra, pri gostem delu s kuhanimi slivami pa nekoliko manj. Okusna ali ne, bila je pač ena od številnih preprostih jedi, s katerimi je morala gospodinja nasititi številčno družino. 

Ko je bila letina bogata, so bile slive na mizi v različnih jedeh. FOTO: Ss-photography/Getty Images