Rastline, ki jih ne nabiramo marca: ne zaupajte mazačem

V Sloveniji nas je veliko strokovnih nabiralcev, od katerih se lahko naučite, kaj je užitno in kaj strupeno. Nikoli ne nabirajte na pamet.

S police sem danes vzela eno starejših knjig v moji lasti. Napisana je bila leta 1959. V njej me je zanimalo poglavje Najpomembnejše strupene zdravilne rastline. Nato mi je pod roke prišel še članek Strupene rastline slovenskega prirodoslovca in duhovnika Jureta Robiča, ki se je rodil pred 200 leti. Že dosti preden so pisali o užitnih rastlinah, so se zavedali strupenih. Čeprav pred 200 leti niso imeli interneta, pa so imeli, kot kaže, podoben problem. Članek Simona Robiča se je začel z besedami: »Mnogokrat čitamo, kako se je ta in oni otroval z rastlino, kojo je po nasvetu kakega mazača rabil kot zdravilo v svoji bolezni.«

Največ zastrupitev z divjimi rastlinami je ravno v pomladnih mesecih. Gotovo v tem času več ljudi vleče v naravo, ni pa nujno, da imajo za to že potrebno znanje. Pravilo, ki ga iz dobre prakse poznajo gobarji, pravi, da se, preden nabiramo užitne gobe/rastline, naučimo, katere so strupene. Tu je nekaj strupenih rastlin, ki jih vsekakor morate poznati.

Podlesek: enako gladki listi in enakega odtenka

Med spomladanskimi zamenjavami so tudi usodne. Strah in trepet predstav­ljajo rastline, ki jih lahko zamenjamo s čemažem. Smrtno nevaren je jesenski podlesek, Colchicum autumnale. Takšno ime je dobil, ker cveti jeseni. Takrat so se po travnikih odpirali le njegovi rožnato vijoličasti cvetovi, nekoliko podobni žafranovim. V zgodnji pomladi pa začnejo iz zemlje poganjati njegovi listi, enako gladki in enakega odtenka kot čemaževi. Če zrastejo med čemaževimi, jih je težko opaziti. Zaradi njih čemaž nabiramo list po list in nikoli, kot da bi kosili. To je najpomembnejše pravilo pri nabiranju čemaža. Zastrupitve je rešilo že mnoge. Prav tako je pomembno poznati razločevalne znake med rastlinami, predvsem obliko listov, vonj in zgradbo rastline.

Nekega dne pa me je kolega presenetil, odtrgal je vrhove listov jesenskega podleska in jih pojedel. Torej je tudi jesenski podlesek lahko zdravilo, če le vemo, kako in kaj. Včasih so ga uporabljali za zdravljenje putike. Strupenost je odvisna od odmerka, zato tega ne počnite!

Bolje, da objavimo enkrat preveč kot enkrat premalo: z leve: čemaž, šmarnica, jesenski podlesek in pegasti kačnik. (Foto: Manfred Ruckszio/Shutterstock)

Šmarnice, solzice – solze

Ko sem bila majhna, sem se spraševala, kako je lahko šmarnica strupena, če pa je o njej napisana tako lepa zgodba Solzice Prežihovega Voranca: »Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: Mati, mati ... solzice.« Solzice so staro ime za šmarnico, Convallaria majalis.

Velja za eno najstarejših zdravilnih rastlin tradicionalne medicine. Včasih so njene pripravke uporabljali pri srčno-žilnih boleznih in nervozi. Danes tega ne počnemo več. V Sloveniji poznamo tudi smrtne primere, ko so rastlino nabrali in zaužili namesto čemaža. Šmarnica iz zemlje pokuka malo pozneje kot čemaž in podlesek, navadno v aprilu. Tudi njeno rastišče se ponavadi razlikuje od čemaževega in podleskovega. Ta imata rajši vlažno zemljo, šmarnica pa suha pobočja in travnike. Še vedno pa tu in tam zraste med čemažem, zato pazljivo.

Tretja strupena in čemažu podobna rastlina, na katero moramo biti pozorni, je čmerika, Veratrum sp.

Solzice je staro ime za šmarnico. Prelepa, a zelo nevarna. (Foto: Nataliia Melnychuk/Shutterstock)

Zlatice: še v šopku po pameti

Zdaj na polju že opazim liste zlatic. Pri nas v Sloveniji jih raste okoli petintrideset vrst. Večina velja za strupene. Ena najpogostejših vrst je ripeča zlatica, Ranunculus acris agg. Ni jih dobro preveč nabrati v šopek. Občutljivi posamezniki bodo to občutili z glavobolom. Tudi živina se vestno izogiba zlatic. Kako pa vedo, da so strupene? Ne potrebujejo veliko. Na ustih dobijo razjede in mehurje, nato se pospešeno slinijo in imajo prebavne motnje. Razmeroma pogost je tudi kontaktni dermatitis z zlatico, medtem ko večina strupov s sušenjem razpade, zato živina lahko poje suho krmo.

V družino zlatičevk spada še ena strupena rastlina, ki bo te dni pokukala iz zemlje, bolje rečeno iz vode. To je kalužnica, Caltha palustris. Rada raste na močvirnih tleh in vlažnih travnikih.

Zlatica. Prvi listi so že tu, poleti so polja polna njenih rumenih cvetov. (Foto: Reikara/Shutterstock)

Orjaški dežen: ampak to že veste?

Kontaktni dermatitis se pogosto pojavi pri rastlinah iz družine kobulnic, Apia­ceae. Ta je predvsem posledica fototok­sičnih snovi, imenovanih furanokumarini. Reakcija se razvije le na svetlobi, in to lahko celo dva tedna po dotiku z rastlino. Nastanejo lahko obsežni mehurji, zaradi katerih je potrebna bolnišnična obravnava.

Najbolj znan med rastlinami, ki povzročajo takšen odziv, je orjaški dežen, Heracleum mantegazzianum. Pri nas je redek, in ker veliko ljudi pozna njegovo strupenost in nevarnost, ga kot tujerodno vrsto večinoma odstranjujemo. Večinoma lahko pridemo v stik z njim le v bolj odročnih predelih, npr. pri plezanju.

Veliko bolj pogost na naših travnikih in vrtovih je navadni rebrinec ali pastinak, Pastinaca sativa. Pri izpostavljenosti soku rastline in hkratnem sončenju lahko na koži nastanejo mehurji. Z njim imajo težave predvsem kosci ali tisti, ki se bosi sprehajajo po travniku in nato »sončijo« stopala. Rebrinec ali kar pastinak, kot mu pravi večina, je sicer užitna rastlina, ki jo tako radi zrežemo v juho ali iz nje naredimo kremo. Je hkrati divja in gojena. Nabiralci uživamo njene korenine, mlade liste in semena.

Kar je za nekoga nevarna rastlina, je za ovco malica: na Škotskem so v poskusih dokazali, da orjaški dežen tem živalim ne škoduje in so tudi zelo učinkovite pri njegovem zatiranju.

Presenečenje: tudi zvonček!

Na koncu pride na vrsto še navadni mali zvonček, Galanthus nivalis. Zanj vedno pravimo, da je strupen. Res vsebuje strupene alkaloide, zato ga ni priporočljivo uživati, a znano je, da so zvončke med vojno, pa tudi sicer, ponekod na Balkanu uživali kuhane ali pečene. Zato sem ga na svojem tečaju o divjih koreninah – okus­nih in zdravilnih uvrstila med čebulice preživetja. Zvončki zelo zanimajo tudi znanstvenike in raziskovalce, saj so v njih odkrili snovi, ki lahko upočasnjujejo razvoj alzheimerjeve demence. Pri tem so uporabljali le standardizirane izvlečke pod zdravniškim nadzorom. Zvončki so pri nas zavarovani, zato jih pustimo v naravi.