Suhi paradižniki so v trgovini dragi, doma pa jih pripravimo presenetljivo preprosto
Paradižnikova sezona se počasi izteka, zato je zdaj pravi čas, da shranimo še zadnje zrele plodove. Možnosti je veliko, ena imenitnejših pa je sušenje. Trud se gotovo izplača, vsaj če pogledamo cene kakovostnih suhih paradižnikov v trgovini, da ne govorimo o zadoščenju ob domačih pridelkih in shrankih.
Za sušenje izberemo zrele, zdrave in mesnate plodove z malo semeni. Najboljši so pelati ali druge sorte, ki imajo malo semen. Paradižnike prerežemo na pol in zložimo na pladenj, pekač s papirjem za peko ali rešetko pečice, odvisno, kje jih bomo sušili. Po želji jih rahlo posolimo in dodamo poljubna zelišča, na primer baziliko. Nekateri recepti sol navajajo kot obvezno, vendar ni nujna, bo pa poudarila okus in nekoliko pomagala pri odvajanju vlage. Paradižnik, sušen brez soli in drugih zelišč, bo izraziteje sladkast.
Na soncu, v pečici ali dehidratorju?
Letošnje poletje je šlo v prid sušenju na soncu, ki je tradicionalni način, a precej odvisen od muhavosti narave. Za dober rezultat namreč potrebujemo več dni vročega in suhega vremena. Če se zrak navlaži, se sušenje upočasni, paradižnik pa se lahko začne kvariti. Na prostem na plodove prežijo tudi neljubi vsiljivci, namreč muhe in mušice. Nekoliko jih odžene sol, a ne zanesljivo, zato je paradižnik najbolje zaščititi z lahko kopreno oziroma gazo. Precej bolj nadzorovano je sušenje v pečici. Pri približno 50 do 60 stopinjah lahko traja dan ali dva, odvisno od velikosti in sočnosti plodov. Kosi naj bodo čim bolj enakomerni. Ko se robovi začnejo vihati navznoter, jih lahko nekoliko stisnemo, da se površina poravna in preostala vlaga lažje izhlapi.
Nekateri recepti navajajo tudi precej višje temperature, 100 stopinj ali več. Lahko poskusimo, vendar v tem primeru paradižnika ne sušimo, temveč pečemo. Robovi se hitreje zapečejo in karamelizirajo, okus pa je drugačen. Za klasično počasno sušenje je primernejša nižja temperatura.
Zelo priročen je tudi dehidrator, saj zagotavlja stalno temperaturo in enakomerno kroženje zraka. Pri sušenju je pomembno predvsem, kako suh želimo končni izdelek. Za mehke suhe paradižnike naj ostane prožen, podobno kot suhe marelice. Če ga želimo zmleti v prah, pa mora biti skoraj krhek in brez mehke sredice.
Kako pravilno shranimo suhe paradižnike
Dobro posušene paradižnike shranimo v nepredušnem kozarcu, ki ga postavimo v hladen, suh in temen prostor. Lahko jih spravimo tudi v olje, a tu velja posebna previdnost, saj se začnejo kvariti, če je v njih ostalo preveč vlage. Če začne vreti, ima neprijeten vonj, postane sluzast ali se na njem pojavi plesen, ga brez odlašanja zavržemo.
Preberite še:
Več iz te teme:
Naročite se na e-novice:
- Paradižnikove liste običajno zavržemo, a lahko jih uporabimo v tem priljubljenem receptu
- 5 kosil za ta teden, ko nam že dišijo bolj jesenske jedi
- Luka Suhadolnik je v hiši, ki jo je zgradila prababica, odprl kavarno Zija
- Piščanec po normandijsko: božanska obara z jabolki, slanino in jabolčnikom
- Zlagani slivovi cmoki iz pekača: brez gnetenja in oblikovanja, okus pa kot pri klasiki (VIDEO)
- Krompirček se vrača: Nekoč smo ga jedli iz škrniclja, danes ga prelivajo z omakami