Testenine, gradbeništvo in adrenalin

Odpri galerijo
A+ A-
Kaj pa ta slika dela v kuharski prilogi? To je zgodba, ki smo jo našli, ko smo obiskovali izdelovalce idrijskih žlikrofov. Že samo zaradi imena podjetja bi si Klemen Florjančič zaslužil poseben intervju, takega na svetu najbrž ni. Potem pa še tapiserija iz Peruja, ki je visela v predsobi ...
V prejšnji številki smo začeli svoj potopis, zgodbo o tem, kako smo šli popolnoma na slepo srečo obiskat nekatere izdelovalce kulinarične posebnosti, idrijskih žlikrofov. Po vsej Sloveniji poznajo te male polnjene testenine, ki po obliki spominjajo na napoleonsko pokrivalo, po vsebini pa pač na dejstvo, da so se razvile v krajih, kjer življenje ni bilo lagodno in so se gospodinje navadile na mizo postaviti razne iznajdbe, narejene iz vsega, kar so imele pri roki. Nekaj testa, krompirja za nadev in zelišč pa se je vedno našlo. Lani je šest izdelovalcev, združenih v Društvo za promocijo in zaščito idrijskih jedi, ročno izdelalo približno 54 ton in pol žlikrofov. Leta 2002 je idrijski žlikrof kot poseben kmetijsko-živilski proizvod dobil status zajamčene tradicionalne posebnosti, od januarja 2010 pa je kot zaščiteni proizvod vpisan tudi v register pri evropski komisiji.
ni podpisa

ni podpisa
Testenine in gradbeništvo
Pri Florjančičevih v Cerknem smo se zadržali najdlje. Nekako domačen je bil kuhinjski kot, pa Marta in Janko sta držala družabnost pokonci s svojimi zanimivimi etnografskimi zgodbicami, medtem ko smo čakali sina Klemna. Predvsem Marta, upokojena učiteljica, je dragocen vir podatkov o idrijskih žlikrofih; saj ne, da jih v Cerknem ne bi poznali, ampak v to družino so prišli s svatbo. Po rodu je Marta iz Idrijskih Krnic, kjer, pripoveduje, ni minilo slavje, ne da bi se z mize kadili zajetni kupi teh ljubkih klobučkov.
Potem je le prišel še »nosilec dejavnosti«. Lastnik edinega podjetja na svetu, ki je v imenu združilo dve precejšnji nasprotji: testenine in gradbeništvo, Tesing.
Hrust, ki je vstopil, ni bil videti niti človek za gradbeništvo (preveč avantgarden) niti za žlikrofe (videlo se mu je, da se v njem pretaka preveč nemirna kri, da bi lahko sedel pri miru in ure in ure stiskal drobne testeninice). No, ampak vse to Klemen Florjančič čisto zares počne.
Potem smo žlikrofe skuhali, da so nam razložili, kako so si zamislili posebno omako iz drobnjaka. In mleli naprej o tem, kaj pomeni ročna izdelava, kajti na trgu je mogoče dobiti tudi strojno narejene, ki imajo čisto enak certifikat kot tisti, ki jih, vsakega posebej, prime človeška roka in oblikuje v značilno obliko.
Pri Florjančičevih jih naredijo kakih 600 kilogramov na mesec, je v glavi preračunaval Klemen, na mizi pa se znajdejo v gostilnah Pr' Padkejc, Pr' Štruklu, Kmetija Želinc v Cerknem, pri Škafarju v Idriji in Na vasi v Spodnji Idriji, v Taverni Petra v Gorenji vasi, pa tudi širše: v Nebotičniku v Ljubljani in Hiši Polonka v Kobaridu.
S padalom
Odhajali smo že, ko se mi je pogled ustavil na tapiseriji, ki je visela v predsobi: »O, nekdo je bil pa v Peruju?!« In potem so bili žlikrofi kar malce pozabljeni.
Kdor bi njegovo ime vnesel v glavni brskalnik, bi moral prelistati kar nekaj strani, da bi zaobšel omembe, ki so najbolj povezane z žlikrofi. Prvi »drugačen« vpis, ki bi ga našel, bi kazal na to, da je Klemen Florjančič ljubitelj drznega športa, ki se mu reče jadralno padalstvo, paragliding: pleza na visoke gore, da se potem vrže z njih. S padalom, seveda. Nekajkrat, pravi, je smrti gledal v oči, nekajkrat ga je, leta pozneje, spreletelo, kaj bi moral narediti drugače, kam bi moral stopiti, kako se odriniti. Na vprašanje, zakaj, ki ga te vrste ljubitelji adrenalina najbolj ne prenesejo, odgovori, da je po naravi tak: vsako stvar, ki si jo zabije v glavo, hoče speljati.

ni podpisa
Klemna Florjančiča je v gore potegnil legendarni Tomo Česen: leta nazaj je bilo, ko je šel na njegovo predavanje in od tam naprej po stopinjah številnih hribolazcev. Bil je v Nepalu, kjer je splezal na vzhodni vrh Lobučeja in sestopil s padalom. Slovenskih hribov nima smisla naštevati, perujska tapiserija je bila še z ene odprave, v Peru. Alpamayo. Bi tudi on rekel, da je to najlepša gora na svetu? Bi, prizna, na neki način neverjetno pisana. Pa tudi nevarna. To je gora, kjer se je lani ponesrečila mlada slovenska alpinistka, in Klemen se spominja, da je bila nesreča s smrtnim izidom na tej gori tudi v času, ko je bil tam on. Pa vendar so fotografije omamno lepe in ni si težko predstavljati, kaj ljudi nemirnega duha pripelje pod Alpamayo.
Prav tako si ni težko predstavljati, da si Klemen želi na Everest, kar pa opisuje kot srednjeročni načrt: prihodnjih deset let bo namenil tenstanju te ideje. Kajti, pouči, to je finančni zalogaj, vreden najbrž kakih 80 tisoč evrov, in kot pravi, že taksa sama stane približno 50 tisoč evrov. Če mu bo uspelo, se bo tudi z Everesta spustil s padalom, kajti na vrhu, pravi, je to prav en položen hrib.
Klemen, skratka, ni človek, ki bi rad sedel pri miru; ko ni pripet na padalo, v hribu ali na lednem slapu, pa je njega dni rad sedel tudi na motor. Nas pouči o obstoju panoge, za katero, verjamem, mnogi sploh še slišali nismo: »Supermoto. Tri leta sem vozil amatersko ligo. Na trenutke je podobno speedwayu, predvsem ko motor drsi skozi ovinek. Ni pa vedno tako. Ponavadi naj bi bila proga sestavljena, mislim, da v razmerju 2/3 asfalta in 1/3 makadama ter skokov.«

ni podpisa
Niso pusti žlikrofi Klemna Florjančiča.
Priporočamo še: Božanska juha iz rdečega zelja
Fotografije: Klemen Florjančič, Uroš Hočevar
Datum Objave: 25.1.2019 ob 14:01