To je razlog, zakaj so dolge kumare vedno zavite v plastiko

Kumara je ena najbolj vsakdanjih vrtnin, a pod njeno zeleno lupino se skriva presenetljivo veliko različic. Na naših vrtovih najpogosteje vzgajamo klasične solatne kumare, teh je tudi največ na trgovskih policah. Zanje je značilna debelejša lupina in bogato semenje, zato jo pri pripravi, zlasti kadar so plodovi večji, pogosto olupimo in odstranimo sredico. Že nekaj let pa naše tržišče, nekoliko bolj previdno tudi vrtove, osvajajo angleške kumare, ki so pravo nasprotje klasične: dolge, vitke, hrustljave, z nežno lupino in zelo malo oziroma skoraj neopaznimi semeni. Lupine praviloma ni treba odstranjevati, prav tako ne semen. Zaradi blagega, rahlo sladkastega okusa so odlične takrat, ko želimo, da kumare v jedi res pridejo do izraza.

To je razlog, zakaj so tako priljubljene v sendvičih, solatah, tzatzikiju, hladnih juhah in kot svež prigrizek. Za sendviče so skoraj idealne, tanke rezine so namreč čvrste, sočne in elegantne, brez trdih semen, ki bi motila teksturo. Odlično se obnesejo tudi v kombinaciji z jogurtom, koprom, meto, limono, kisom ali kakovostnim oljčnim oljem.

Brez njih ni tzatzikija. FOTO: Ediebloom/Getty Images

Zakaj angleških kumar ni treba lupiti in jim odstranjevati semena

Če ste se kdaj vprašali, zakaj so dolge angleške kumare skoraj vedno ovite v plastiko, je odgovor precej preprost. Njihova največja kulinarična prednost, namreč tanka in nežna lupina, je hkrati njihova največja slabost po obiranju. Zelo hitro namreč izgubljajo vlago, poleg tega so bolj občutljive za poškodbe. Vse to preprečimo, če jih zavijemo v folijo, da jih ščiti med transportom in prodajo. Kot zanimivost omenimo, da klasične kumare, ki so zaradi debele lupine precej bolj odporne, pogosto zaščitijo z voskom. A brez skrbi, jedilni vosek je varen za uživanje, zato nič hudega, če ga ne odstranimo. Kumare operemo, lahko pa tudi oščetkamo, če nam je občutek voskaste lupine neprijeten, pa jih seveda olupimo.

Na naših vrtovih so stalnica klasične kumare, angleške je bolje gojiti v rastlinjaku. Foto: Yelena Yemchuk/Getty Images

So torej angleške kumare res boljše?

Kakor komu, vsekakor pa so drugačne. Za domačo solato bo odlična tudi klasična kumara, za jedi, kjer želimo nežno lupino, malo semen in popolno hrustljavost, pa je angleška težko premagljiva. Če se bomo nad njimi navdušili, ni odveč podatek, da jih lahko uspešno vzgajamo tudi pri nas, le naj bodo v zavetni legi ali, še bolje, v rastlinjaku.

Poleg omenjenih poznamo še številne različice kumar, med njimi japonsko, perzijsko, armensko, kitajsko in sredozemsko, pa tudi posebne kumarice za vlaganje. Če bomo kje naleteli na izraz ameriška kumara, je to pravzaprav drugo ime za klasično kumaro.