Odprta Kuhinja

»Treba je osvoboditi misli«

Foto: Osebni arhiv Tereze Poljanič
Odpri galerijo
A+   A-
Sčasoma se bomo že navadili razlikovati finese. Za zdaj pa je tako, da vsak osupne, ko Tereza Poljanič (Teresamisu, s televizije) pove, da v resnici ni veganka – čeprav je njena hrana prevladujoče rastlinska. »Plant-based«, kakor se vse pogosteje pravi v angleščini. Kadar ima občutek, da ji bo teknilo – ampak prav redko –, mirno poje kos mesa.



Foto: Osebni arhiv Tereze Poljanič
Foto: Osebni arhiv Tereze Poljanič


Tereza Poljanič je iz skupine televizijske »mladine«, že pred leti pa se je začela ukvarjati s kuharskim žanrom, ki v svetu doživ­lja strm vzpon. Površno se vse skupaj ponavadi opisuje kot »vegansko« – v zadnjem času pa je vse več avtorjev, ki se prav tega termina otepajo. Primer je mlada britanska gurujka, blogerka Ella Woodward, ki besedo zavrača v celoti, kajti, kot pravi, v njej čuti obsojanje vseh drugače mislečih. Veliko bolj ji je pri srcu poimenovanje in način, smer »rastlinska prehrana«, kar pa vseeno nosi isto resnico: poraba mesa in tudi močno predelanih izdelkov živilske industrije ter vsega, kar ima veliko nepredvidenih stranskih učinkov, se bo morala v dobro planeta in zdravja ljudi zmanjšati. Razlika je torej v tem, da je rastlinska prehrana pravzaprav lahko samo izbor živil, veganstvo pa je življenjski slog, ki se ne ukvarja samo s hrano, ampak s celotnim vrednostnim sistemom ravnanja predvsem z živalmi, pa tudi z okoljem. Razlika je prav tako v tem, da vegani jedo tudi predelane, industrijske jedi, medtem ko je pri rastlinojedstvu prvi zakon polnovredna, čim manj predelana hrana. (Modne vegane z usnjenimi čevlji pa tokrat pustimo ob strani, ker bodo tako ali tako sčasoma odpadli.)

»Nikogar ne bi posiljevala s prepričanjem, da sta veganstvo ali vegetarijanstvo edina prava načina,« pravi Tereza Poljanič. Zakaj je težko pridigati neke univerzalne recepte? Vsak človek deluje malce drugače in zato ne moremo vsem določati enake poti. Vsak, ki ga to zanima, se mora toliko zavzeti, da najde pravi način, prehrano zase. »Mislim le, da mora biti uravnotežena, kar pa je mogoče doseči, tudi če porabo mesa zmanjšamo, kolikor gre. Kadar pa se vseeno odločimo in mu damo prostor na krožniku, se zavzemam za to, da je iz ekološkega kmetijstva in lokalno. Skratka tako, da bomo poznali njegov izvor in vedeli, kaj jemo,« pravi Tereza, ki že več kot tri leta živi na Novi Zelandiji in tudi njene oddaje nastajajo tam.

Hitro, poceni in za vse okuse ...

Foto: Osebni arhiv Tereze Poljanič
Foto: Osebni arhiv Tereze Poljanič


Za 26-letno Ljubljančanko je kompleksna prehranska zgodba, in ker je čisto nič ne olepšuje, ji kaže kar verjeti, ko opisuje, kaj so prednosti takega načina prehrane – pa tudi slabosti.

»Bom začela kar pri tistem, na kar smo vsi najbolj občutljivi: odkar jem pretežno rastlinsko hrano, veliko privarčujem, kar ljudje na splošno težko verjamejo, zlasti med Slovenci je zakoreninjeno prepričanje, da je to zelo drago. Ne govorim po občutku: potrudila sem se s tabelami in vse izračunala. Kupujem najbolj kakovost­ne sestavine, vendar plačam zanje manj kot včasih, ko sem redno domov nosila razne salame, meso,« pravi.

»Naprej: vsi imamo radi preprosto hrano; jaz včasih kaj naredim v nekaj minutah. Pridem zmahana domov, pogledam v shrambo in vesela ugotovim, da je v njej veliko sestavin, ki niso hitro pokvarljive, tako da jih imam na zalogi. Recimo žita, čičerko za humus, na hitro popražim nekaj zelenjave ... S pravimi sestavinami je napor za tak obrok minimalen, po njem pa si dolgo kakovostno sit, kajti vsebuje maščobe, beljakovine in ogljikove hidrate.« Nekatere jedi pa so take, da ugajajo tudi drugim okusom: »Ljudem, ki so izraziti ljubitelji mesa, ponavadi dam gobice, ker imajo enak umami, veliko hvale so deležni moji polpetki z rdečo peso. Marsikaj se da narediti z zelo slanimi dodatki, kot so sušeni paradižniki. Tudi sladice so take, da so res precej težke in kalorične, ampak zaležejo skoraj kot obrok. Težko pa se jih prenaješ, saj se ustaviš pri enem kosu – kar je pri konvencionalnih težko.«

»Druga dimenzija, prednost je počutje: ne morem reči drugače, kot da se res dobro počutim, odkar sem zelo zmanjšala porabo mesa. Že zjutraj, ko vstanem, sem polna energije. Nič mi ni težko zagnati motorjev in to name deluje optimistično: občutek imam, da lahko že s svojim življenjskim slogom pospešim svojo krea­tivnost,« pripoveduje. »Ne trdim pa, da je vse to povezano samo s hrano, veliko pripomoreta tudi obvladovanje stresa in dober spanec.«

»Tretje, kar pa moram reči kot argument za rastlinsko prehrano, je: sočutje do živali vseeno moramo imeti. Ob prizorih, povezanih z industrijskim obsegom vzreje, se mora zamisliti vsak normalen človek.«

Foto: Osebni arhiv Tereze Poljanič
Foto: Osebni arhiv Tereze Poljanič


Ampak ...

Vsak človek je univerzum zase in življenjski slog, ki je zelo določen in omejujoč tudi v etičnem in filozofskem smislu, pač ni za vsakogar, realno gledano.

Recimo za Terezo že ni bil.

Pred časom se je spopadala z ortoreksijo, blokado, ko se je začela ob vsaki hrani preizpraševati, ali ustreza vsem njenim etičnim in prehranskim standardom. Od tega in od pretiravanja s športom – tekla je polmaratone in štirikrat na teden obiskovala intenzivni crossfit – se je dobesedno posušila, vendar je bila prepričana, da je tako videti zdrav človek, kajti jedla je vendarle samo najbolj »pravo« hrano. Ovedela se je šele, ko je izgubila menstrua­cijo, kar je za mlado žensko dokaj zastrašujoče. Za Terezo je bilo še težje, kajti hrana je dobesedno njena kariera. Zdaj – deset vrnjenih kilogramov pozneje – se je tega rešila. Visoko intenzivni šport je opustila in se obrnila k nežnim pristopom za skrb telesa – joga in meditacija.

Foto: Osebni arhiv Tereze Poljanič
Foto: Osebni arhiv Tereze Poljanič


»Mislim, da moramo osvoboditi svoje misli. Vsekakor je dobro, če odstranimo iz prehrane tisto, kar nam vzbuja slabo vest – ampak kaj potem, če kdaj pojem piškot, ki ga speče soseda ali mariborska babi. Kadar sem tu v Sloveniji, verjemite, so moji obiski v restavracijah transverzala raznih krapcev in drugih domačih dobrot ...«

Za marsikoga tak življenjski slog ni pravi, ker tega ne dovoli telo, preprosto povedano. Pa čeprav imata veganstvo in vegetarijanstvo, kot je znano do zdaj, nekaj pomembnih blagodejnih učinkov na zdravje in so tudi nekateri ljudje, ki dnevno premagujejo velike telesne napore, na primer vrhunski športniki, vegani.

Tereza na primer navaja, da se je od ortodoksnega, presnega načina prehranjevanja odvrnil tudi njen novozelandski mentor: »Ugotovil je, da so mu začeli izpadati zobje in je začel znova uživati meso – ampak samo tisto, ki si ga je sposoben sam ujeti. S tem izraža svojo osebno odgovornost, zavedanje, da je zajec, na primer, za to moral izgubiti življenje. To pa pomeni večje spoštovanje, večji razmislek o tem, kaj res potrebujemo,« pripoveduje sogovornica.

Moderni človek si svojo identiteto sestavlja iz raznih koščkov in tudi načinov in nians pri našem izboru hrane je veliko celo znotraj posameznih »žanrov«. Da ne bi preveč moralizirali: velja malo premišljevati o tem.
Datum Objave: 22.6.2017 ob 08:06

Več iz te teme:

Naročite se na e-novice:

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder ReščičLjubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiranja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.