Za vas razmišljamo o vinu: Mira Šemić, ženska, ki je pravi vinski google

Nesebično deli svoje znanje – pri nas v prilogi Okusi v Slovenskih novicah – in je marsikoga navdušila, da je začel odkrivati lepote vinskega sveta. Vrhunska gastronomska poznavalka Mira Semić je neutrudna svetovna popotnica in predana ambasadorka slovenskih vin. Ker je preživela nesrečo, po kateri se je morala učiti hoditi, živi, kot bi bil vsak dan praznik. Njen prav posebni dar je žuboreča radost nad življenjem.

Prvi korak v svet vina?

Začelo se je že v študentskih letih, kolikor je bilo glede na omejeno ponudbo, ki je v tistih časih vladala, mogoče. Kasneje sem se zaposlila kot sejemska špediterka in možnosti so se nenadoma čudovito razširile – po eni strani je bil to čas poslovnih kosil in večerij s strankami, po drugi strani pa so se takrat na Gospodarskem razstavišču dogajala vinska ocenjevanja. Ne vem, koliko je znan podatek, da je bilo v Ljubljani leta 1956 prvo tovrstno ocenjevanje na svetovni ravni. Škoda, da je zamrlo ...

Med prijatelji, ki jih tudi zanima vino, sem znana po ...

(Smeh.) Po zdržljivosti! Zelo zelo dolgo lahko uživam v lepoti, ki jo odkriva vino v kozarcu, če se tako izrazim. Vino je eden od elementov, ki se pojavljajo v meni zelo ljubi situaciji, ko s prijatelji posedimo za mizo, se posvetimo dobri hrani, kaj pokusimo, med drugim tudi kar nekaj vina. Vino med nas prinese smeh, dobro voljo, nedolžno razposajenost – v pravi meri, ki nikakor ni za opijanje, ampak za hec in sproščenost.

Drugi izbor

--
Najbolj posebno vino, ki sem ga kdaj imela v kozarcu, je ...

Kar nekaj je tega. Med fortificiranimi vini šeriji in portovci, stari tudi po sto let. Če gledamo na ceno, bi bil to rdeči novozelandski couve iz bordojskih sort – steklenica je stala nekaj čez pet tisoč dolarjev. Pa da ne pozabim magnuma tempranilla, ki ga je iz Španije prinesel prijatelj – trgatev za to vino je potekala leta 1947. Če bi se morala odločiti, kateri je name naredil največji vtis, bi bil to prav prekrasni novozelandec – pa čeprav sicer raje posegam po penečih se in belih vinih. Fascinantno vino je bilo to; razkošna cvetica, okusi so skakljali po ustih in se razvijali in odpirali iz minute v minuto, v vse večje bogastvo.

Preskok na čisto drugo stran – legendarne vinske zvrsti naše lastne zgodovine. Kaj mislite o janževcu, haložanu, ljutomerčanu, ritoznojčanu ...

Absolutno in iz srca jih pohvalim, kajti vinski snob pa res nisem. Če sem v Mariboru in srečam kakega prijatelja – ali mislite, da pijemo kaj drugega kot špricar??? In kaj je v tem primeru lepšega kot prav te zvrsti, ki ste jih našteli? Cele ure smeha ... in špricarja so to.

Ostanimo pri mehurčkih. Kakšna je v resnici razlika med našo penino in šampanjcem, ki je lahko samo iz Šampanje? Okoliščine se spreminjajo, tudi tam postaja vse bolj vroče, kar pomeni, da včasih izgine svežina, ki je bila značilna za vina te pokrajine ...

Včasih smo govorili, kako prebrisano je, da so vinogradniki iz Šampanje domislili in izkoristili možnosti, ki jih ponuja šampanjec, kajti njihovo vino je drugače tanko in kisline so izredno visoke – ni se enkrat zgodilo, da sem se raje odločila za kavo, saj postajam malce občutljiva za to. Kot pravite: zaradi spremenjenih vremenskih vzorcev zdaj tudi pridelujejo bolj polna vina. Ena, dve stopinji višja temperatura v tem primeru pomeni ogromno. Vzemimo za primer jug Anglije: ta je od Šampanje oddaljen vsega sto kilometrov zračne črte, z zelo podobnim terroirjem. V takih spremenjenih okoliščinah se je zato lahko vzpostavil nov trend, celo svetovnih razsežnosti: južnoangleška peneča se vina. V kontekstu naših penin bi kot zgodbo, ki še ni dovolj odkrita in ima velik potencial, omenila Posavje. V veselje mi je, kadar v penini nista samo chardonnay ali modri pinot, ampak najdem tudi kakšno našo, domačo sorto – to govorim, ker se spominjam, kako me je pred dnevi navdušila penina rose iz žametne črnine. Tudi na ta način pokažemo, kaj vse znamo, česa smo zmožni in kakšno bogastvo imamo.

Dvostranska, drugi spread, rezes z desna, raztgnes po potrebi z leve

--
Vinarke. Kje sploh so?

Seveda je res veliko več vinarjev moških, ampak tudi žensk ni več tako malo: v Brdih Dušica Šibav, na Štajerskem Mihaela Krsnik v kleti Doppler pa Radgonske gorice imajo enologijo Klavdijo Topolovec, v Vipavski dolini se ustavimo pri JNK s Kristino Mervič ter pri Ingrid Saksida ... Vse te so se že potrdile in znajo narediti vrhunska vina.

Sorta grozdja, ki bi jo vi posadili v svoj vinograd, če bi začeli novo kariero kot vinarka?

To je pa popolnoma jasno: rebulo. Ta sorta me zares fascinira, ker je čudovita, zdržljiva in trdoživa. Pa kaj vse je mogoče narediti iz nje! Od penečega se do sladkega vina in vse vmes, da niti ne omenjam danes tako popularnega oranžnega vina. Imam jo za izrazito slovensko sorto v tem smislu, da je prišla povsod tja, do koder so prišli tudi Slovenci. Za vinograd pa bi lokacijo izbirala od Vipave do Goriških brd – odlične razmere so tu, s pustimi lapornatimi tlemi, v katerih marsikatera sorta životari, rebula pa se razbohoti in da neverjetne rezultate.

Sorta, ki bi jo iz svojega vinograda najprej populili, če bi zmanjkalo prostora za nove?

Mislim, da se bližam članstvu v klubu ABC: Anything But Chardonnay. Prav enako pa čutim tudi do cabernet sauvignona. Kamor koli na svetu prideš, vedno naletiš na ti sorti, in zato mogoče mislim, da ju jaz ne bi imela v svojem vinogradu. Tako veliko dobrih sort imamo, ki so primerne, perspektivne in v našem okolju čisto dovolj prepoznavne.

ni podpisa

--

Najbolj slastna kombinacija vina in obroka vseh časov, postrezite skupaj z zgodbo ...

Obiskala sem brez števila res dobrih restavracij po vsem svetu, spoznala ustvarjalce in neštetokrat smo se že pogovarjali prav o tem vprašanju. Ampak meni še vedno na koncu ostane eno ime: Fat Duck v Brayu v Angliji, s Hestonom Blumenthalom. Všeč mi je bila zgodba, ki jo je ta nenavadni chef pripovedoval, pa vrhunski sommelieri, ki so bili popolnoma brez predsodkov in pripravljeni na mizo postaviti raznolika, tudi slovenska vina. Za konkretno kombinacijo vina in hrane bi morala pa zelo pobrskati po zapiskih. Imam svojo mesečno rubriko v reviji Pet zvezdic, posvečeno potovanjem ter hrani in pijači, ki jih ob tem »srečam«, in ker je to včasih tudi po dvanajst hodov, je tega zares veliko. Zadnje čase čutim, da me to že kar malo utruja: za kosilo še nekako gre, za večerjo pa mi je prenaporno. Do šest hodov mi popolnoma zadošča. Denimo, tudi nad posnemanjem nordijske kulinarike nisem zelo navdušena, saj mislim, da moramo v Sloveniji vseeno negovati in podpirati slovensko kulinariko, ki je izjemno raznovrstna, seveda z novimi tehnikami in načini.

Prav, pa predlagajte vino k slovenskim klasikam: goveji juhi, potici in praženemu krompirju?

To niti ni tako težko, ljudi pa še kar naprej preseneča, saj se nekdaj k juhi ni streglo vino: priporočila bi rose, kajti zamisliti se moramo v osnovo, iz katere okus juhe izhaja, to pa je goveje meso. K taki vrsti mesa, če bi ga postregli sámo, bi vselej ponudili rdeče vino – v juhi pa imamo enak okus, samo razredčen, zato bi izbrala suhi rose. Potica? Naj pomislim ... Orehi, pravzaprav pa tudi vsi drugi najbolj tipični nadevi me navajajo na misel, da bi bilo odlično katero koli belo vino pozne trgatve. Praženi krompir pa se mi zdi dobra podlaga za chardonnay srednjega telesa, ker bo s prijetno svežino opral maščobo, s sladkobnimi in maslenimi okusi pa se bo odlično ujel s krompirjem.

Stavek, ki bi ga povedali Miri Šemić, stari 18 let ...

Svetovala bi ji, da je pametno razvijati strast do vina, ker prinaša čudovita doživetja po vsem svetu. Vinogradi in vinske kleti so ponavadi del lepih krajin. Dodana pozitivna lastnost je, da nikjer in nikoli še nisem srečala človeka, ki bi gojil strast do vina in bil hkrati izrazit in zoprn negativec. To so dobri ljudje. Pa še hrana se vmeša v to zgodbo: ko hodim po svetu, me povsod zvabi tudi v gostilne, kjer pokušam najboljšo lokalno hrano v kombinacijami z zanimivimi lokalnimi vini.

Priporočamo še: Tako se v resnici pripravi pravi špricar

Fotografije: Sonja Ravbar