Žveči!

Foto: Thinkstock Photos

Razvadili smo celo zobe.

Seveda je popolno naključje, ampak nenadoma se zdi, da imajo vsi take ali drugačne težave z zobmi. To razmišljam, ko po ustih prekladam kos tršega mesa z žara in pazim, da ne bi pritiskala na zob, ki je bil ravno deležen čiščenja korenine. Človek bi vse skupaj prepustil močnim osmicam, a kaj, ko nam jih tako pogosto populijo in jih nimamo več, kajti ti relikti evolucije so postali znani predvsem po tem, da v ustih povzročajo bolj kot ne težave …

Potem ko se tudi pri nas doma že natančno leto dni ukvarjamo z ortodontskimi težavami, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo, se mi zobje tako ali drugače nenehno podijo po mislih. Za paleontologe in antropologe je to čudovit poligon, fosil, ki ga nosimo s seboj, kajti po sledeh, ki jih najdejo na zobeh – ti so vedno najbolj ohranjeni –, je mogoče popisati dokaj natančno zgodbo o tem, kako se je človek skozi dolgo zgodovino prehranjeval, se razvijal in spreminjal.

Ti zobje so prišli prav, ko je bilo treba hrano še resnično žvečiti in mleti, kar smo pa, kot vidite, čisto opustili.

In tako se tudi ve, zakaj imamo številni težave s temi nesrečnimi osmicami: v čeljusti ni več dovolj prostora zanje, ker se je ta dejansko skrajšala in potem zob na silo išče svoje mesto, rine in rije, dokler se nekako ne umesti ali pa nam ga ne izdrejo, da ne bi delal škode, kajti koristi od njega, berem, ni več kake posebne. Ti zobje so prišli prav, ko je bilo treba hrano še res­nično žvečiti in mleti, kar smo pa, kot vidite, čisto opustili. Vse, kar moramo v današnjih časih prežvečiti, hudobno označimo za žvarovino, če se da, jo več ur kuhamo tako, da razpade, zelenjavo tudi večinoma skuhamo, da nam ne naredi teže v želodcu, dokončno pa smo se »skrajšali« s smutiji, v katerih vse skupaj kar zmeljemo, tako da nam sploh ni treba drugega kot odpreti usta. In ravno zato, ker nič več ne meljemo in grizemo, pa še vilice in nože smo izumili, da blenderjev niti ne omenjamo, se nam je v stoletjih in tisočletjih čeljust tako skrajšala, da se zdaj zobje gnetejo v njej, kjer imajo pač prostor. Premalo z njo migamo v otroštvu in potem nam narava določi neki mičken model. Osmice so tako pristale na stranskem tiru evolucije …

Antropologi v našem telesu naštejejo od sedem do deset posebnosti, ki nimajo nobene vloge več, ker se je spremenil način življenja.

Zanimivo je, da ti zobje niso edini takšen relikt naše pretekle zgodovine, ki zdaj ni namenjen ničemur več. Antropologi v našem telesu naštejejo od sedem do deset posebnosti, ki nimajo nobene vloge več, ker se je spremenil način življenja. Verjetno je vsem znan ostanek repa, trtica, ki svinjsko boli, če pademo nanjo. Mogoče nima niti smisla naštevati vseh mišic in drugih majhnih značilnosti, ki smo jih nehali uporabljati, pa kar ždijo v svojem kotu. Mogoče še en bolj vsakdanji primer: dobite kdaj kurjo polt? Mogoče veste, zakaj? Antropologi pravijo, da je to ostanek mehanizma, ki so ga imeli naši predniki v res davnih časih: ko se jim je približalo kaj groznega, so se naježili, da so bili zaradi dlak, ki so stale pokonci, videti večji. Na dlake, ki jih nimamo več, pa se nanaša še en refleks: novorojenčki trdno zgrabijo prst, če ga začutijo. Smisel? Ko smo bili še opičnjaki, je to koristilo, ko se je bilo treba oprijeti dlake matere, ki jo je morala prav na hitro pobrisati pred nevarnostjo. No, po drugi strani je tudi res, da še zdaj dodajamo tudi nove uradne organe. Vam je morda ušlo, da ste od začetka letošnjega leta uradno lastnik mezenterija?

Boste zdaj včasih malo drugače pogledali na kos žilavega mesa, ki vam bo prišel pod zob?

Žvečenje je živa antropologija.

Preberite še: Hvala, Krištof!

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Komentiraj objavo

Vaš E-naslov ne bo javno objavljen.