Na oddih k Bebi in Hani (2. del)
Odpri galerijo
A+ A-
{embed_foto}1555443{/embed_foto}Smo v Vili Muziki pri Bebi in Hani Splichal, ki bi jo lahko poimenovali tudi vila Čira Čara.
Prizor je omamno lep. Veliko vilo opečne barve z modrimi okni in polknicami ovija divji, zaraščen vrt. Lovorikovci, mandljevci, celo pistacije; sredozemsko rastlinje se nadaljuje vse okrog hiše in bi se končalo prav pri morju, če ga ne bi vmes prekinjali široki pasovi njiv. Drugače pa je tudi morje pravzaprav vse naokrog, kajti hiša je na polotočku v Bašaniji, streljaj od Savudrije. Stavba ima zgodovino, ki jo je skoraj razdrla: zgradil si jo je menda neki mornar, pripoveduje Beba, ki je tu hotel čakati starost, pa mu ni uspelo. Potem so si jo podajali veljaki, med njimi menda celo nekdanji minister Ranković, dokler ni postala počitniški dom in kot taka učakala propad podjetja. In tako nove lastnike; nekaj let je trajala obnova, počasi se je hiša kazala iz grmovja, ki jo je zagrinjalo. Zdaj se priljudno odpira na vse strani in sprejema goste: postala je, kot to včasih vidimo v tujini, »retreat«, zavetje za ljubitelje joge, rastlinske hrane in drugačnih vrednostnih sistemov. V hiši prirejajo delavnice, srečanja in tečaje, gostoljubno pa v treh apartmajih sprejme tudi čisto navadne dopustnike.
Mati in hči te dni vstajata ob peti uri (spat gresta s kurami, pravita) in začneta obdelovati vrt. Vse počneta skupaj, tako rekoč od začetka Haninega življenja: »Bila je zima, izza črnih oken se je slutila mrzla noč, stresla sem moko na mizo in zraven postavila strojček za orehe ter pobožala svoj trebuh tam, kjer se mi je zdelo, da čepi otroček. Naj bo fantek ali punčka, le da bo z mano pekel piškote, sem si zaželela. Še posebno pozimi je nebo odprto za srčne želje in glej, nekdo me je slišal. K meni je prišla piškotopekarica, ki se zna pogovarjati tako z angeli kot s testom, ko vzhaja. Od takrat kuhava in pečeva skupaj in vsaka zase,« pa je najlepši del uvoda njune knjige.
In za konec: Beba meni, da je bolje malo duhovnosti, ki najde mesto v vsakdanjem življenju, kot duhovnosti polne besede, ki ostanejo v zraku, ločene od srca, razuma in rok. Pravi: enemu koraku v smeri duhovnega naj sledi korak v smeri materialnega, da se lahko prepričanje izkaže, potrdi in razvije ter da nam je vsem zaradi tega lepše in lažje na tem svetu. Zato nič ne skrivata: tudi onidve sanjata, da bi zadeli strašanske količine denarja na lotu. Porabili pa bi ga za to, da bi kupili zemljo, ki meji na njun vrt – in jo pustili, da se zaraste nazaj v ekosistem, kakršen je nekoč bil. Še vedno obžalujeta, da je izginil fazanji par, ki je včasih prišel na vrt, še lisico sta videvali ... Iz enega takega otočka se lahko napaja cela okolica, pravita. Otočki so lahko geografija.
Lahko pa tudi ljudje.
Preberite še: Na obisku - Domačija Novak
Datum Objave: 7.7.2017 ob 08:07