Obiskali smo festival Okusi Vipavske: to je naš izbor dobrot iz te lepe doline

Vipavska vina proti svetovni klasiki
Strokovni del festivala je zaokrožil ponedeljkov mojstrski tečaj Vipavska dolina vs. svetovna klasika pod vodstvom Roberta Gorjaka, ki je obiskovalcem približal umeščenost tukajšnjih vin v širši svetovni kontekst. S slepo pokušino smo prepoznavali lokalne primerke, se spraševali, ali jih ločimo od drugih in ali premorejo dovolj izraznosti. Ob vsaki primerjavi vrste ali zvrsti smo na koncu tudi glasovali za najboljšega in izkazalo se je, da so v teh krajih zvesti svojemu okusu. Tako je rose letnik 2024 iz vinske kleti Vina Sveti Martin premagal provansalskega Minuty M 2023. Štokljeva Planta bela 2022 je bolj prepričala kot beli bordojec Chateau Olivier 2021, veliko klasiko Piemonta – barbero d'Alba 2021 pa je prehitela tista z istim letnikom iz Vinske kleti Miška. Več glasov od supertoskanca, ki temelji na merlotu – Lamaione 2018, je prejel Zgonikov merlot 2018. Med rdečimi zvrstmi pa je bil zmagovalec Lavrenčičev Cuvee Rouge 2020, ki je bolj prepričal kot Chateau de Pez 2016. V pokušino so bili vključeni tudi vzorci drugih vipavskih vinarjev, a smo tokrat izpostavili le tiste, ki so prejeli največ točk.

Domače dobrote Metka
Vinske degustacije je pospremila tudi Vipavska tržnica, na kateri smo spoznavali, kaj dobrega nastaja na tem koščku Slovenije – od sirov, mesnin, vložnin, olja do medu, žganic in še bi lahko naštevali. Pritegnil nas je nasmejan obraz Metke Harej, ki je na eni izmed stojnic vabila s svojo blagovno znamko Metkine dobrote, med katerimi najdemo marmelade, sokove, sirupe, namaze in vloženo sadje. Že na prvi ošvrk etiket nam je postalo jasno, da gre za izdelke, ki niso na prvo žogo. In res: »Želim biti inovativna, rada preizkušam nove kombinacije, ki jih še ne poznamo,« nam pove. Vztraja in testira okuse sadja v družbi zelišč in začimb, dokler ni zadovoljna. Tako je nastala denimo različica marmelade, tako imenovane sirne pomake, izdelane prav za spajanje s sirom – hruška s šetrajem, ki je odličen dodatek zorjenim kravjim, kozjim ali ovčjim sirom. Ali pa muškatna češnja, v kateri je vipavske češnje obogatila z domačim rdečim vinom, balzamičnim kisom in muškatnim oreščkom. Ste že slišali za vinski džem s trobenticami? Njene serije izdelkov so omejene na sezono, na tisto, kar pridela sama, nabere in kar odkupi od lokalnih pridelovalcev izključno iz Vipavske doline. Moramo jo pohvaliti: lani je prejela nagrado Agrobiznisa v sklopu Najbolj inovativen izdelek, in sicer kar za celotno linijo vložnin, ki jih po načelu »brez odpadkov« ustvarja iz presežkov lokalno pridelane zelenjave in sadja.

Sinji vrh
Med gostinci smo se pogostili pri Sinjem vrhu, penzionu, ki ga sicer najdemo nad Colom. V Vipavski dolini, pa tudi v krajih na postojnski strani Nanosa, je to veliko ime za ljubitelje dobre hrane, sinonim za nedeljsko kosilo med pohodniki, uživamo lahko tudi v degustacijskem meniju. Vedno so na voljo lokalne in sezonske jedi, pridelane na domači ekološki kmetiji, in domači suhomesni izdelki, kot so divjačinske salame, klobase, krasna panceta, ki jo plemenitita le sol in zrak, pršut, posebnost sta goveji in jelenov karpačo. Vsi, ki smo jih že kdaj obiskali, ne moremo mimo njihovih štrukljev – te smo lahko v slani različici pokusili tudi na festivalski tržnici. V zadnjem času pa so njihov veliki adut butični siri znamke Golden ring cheese, ki jih zorijo v opustelih rovih italijanske karavle z začetka prejšnjega stoletja. Kristijan Vidmar iz Sinjega vrha jih ustvarja skupaj z Davidom Ličnom. Še eno njihovo prednost je treba omeniti – terasa pred penzionom osupne s pogledi v Vipavsko dolino, vse do Savudrije in v Padsko nižino. Še namig, če se boste namenili do njih: ne pozabite se napovedati!

Sladoled
Festival je imel velik poudarek na sladoledu. Dvodnevno dogajanje se je namreč začelo z odprtjem razstave, ki prikazuje zgodovino sladoledne obrti v Vipavski dolini, in odprtjem Evropske sladoledne ceste. Gre za pobudo, ki umetnost izdelave sladoleda povezuje s trajnostnim turizmom in je namenjena spodbujanju sladoledarske obrti, uporabi lokalnih sestavin ter ozaveščanju o pomenu trajnostnega razvoja v gastronomiji. Povezuje več kot 300 obrtniških sladoledarjev v 12 evropskih državah. Obiskovalci so lahko pokusili pregrešne izdelke slovenskih ponudnikov in glasovali za najboljšega. Pozornost je pritegnil zlati sladoledni voziček iz starih časov, iz katerega je Slaščičarna Ajdovščina ponujala dva okusa – črno čokolado z vipavsko češnjo ali ajdovsko kremšnito v novi preobleki. Obiskovalci pa so največ glasov v okviru festivalskega tekmovanja Trajnostne kepice namenili sladoledu iz koprske kavarne Cappuccino. Ste že slišali za Š'torto – torto, ki je dobila ime po sorti avtohtone istrske oljke in ki je poklon tradiciji solinarstva in oljkarstva? No, zmagovalni sladoled je izpeljanka v bolj lahkotni in poletni različici. Vreden greha! Vse sodelujoče sladoledarje v dvanajstih državah partnericah je mogoče odkriti s posebno aplikacijo GelatOn the road in na spletni strani projekta.

Mesnine
Pravo malo delikatesno vitrino smo uzrli na stojnici Katrne kmetije in si privoščili njihov domači pršut, katerega posebnost je, da ga rahlo dimijo. Ponudili so nam ga – to nam boste zavidali – s še toplim domačim kruhom. Na Katrni kmetiji iz Skrilj predelajo tisto, kar tudi sami pridelajo, in kot so nam prišepnili obiskovalci, se ponašajo z najbolj pestro ponudbo mesnih izdelkov, med katerimi se tu in tam znajde celo domača mortadela. Ponudba se vrti okoli salame, prešane glavine, kraške pancete in drugih vrst pancet in zašinka. Najbolj jih navdihujejo izdelki, ki jih ne znajo narediti prav vsi, pa tudi takšni, ki jih drugi nimajo. Prvi so med kmeti recimo ponudili žar program. Sicer pa se je zgodba Barbare Kravos in Borisa Kavčiča začela potem, ko je Boris izgubil službo ob stečaju novogoriškega Mipa, tako mu znanja in izkušenj res ne manjka. Imajo še dve dopolnilni dejavnosti: sadjarstvo in pridelavo zimskega radiča.
