Stročnica, ki velja za izjemno živilo.

Rumena, bela in rdeča leča

Te tri spadajo v isto skupino predvsem zaradi namembnosti. Prodajajo jih izluščene, kar pomeni, da se skuhajo hitreje (približno 15 minut), vendar tudi dokaj zanesljivo razpadejo, tako da jih uporabimo predvsem takrat, ko želimo delati pire. Rdeča in rumena sta najpogostejši v bližnjevzhodni kuhinji in na indijski podcelini, kjer vam ne uideta v takem ali drugačnem dalu, enem od temeljev vsakdanje prehrane. Bela pa ima celo svoje ime, prepoznate jo kot urid dal. Tudi ta ima visoko vsebnost beljakovin, zato je v Indiji uspešno nadomeščala meso.

Priporočamo recept: Veganski bolognese z gorsko lečo

Črna ali beluga leča

Prav tako iz skupine z manjšimi zrni, bolj okroglimi. Med lečami ima črna celo večjo vsebnost beljakovin, kuhati jo je treba praviloma okrog 20 minut na srednje močnem ognju, ime pa je dobila po podobnosti z beluginim kaviarjem. Od tod še en podatek: ta je edina, ki se ponaša tudi z vsebnostjo antioksidantov antocianov.

Priporočamo recept: Maslena leča

Puyska leča

Ta je legendarna, med sladokusci najbolj poznana, ker je najbolj krepkega okusa. Načeloma spada med leče s srednje debelim zrnjem, je zelene barve, marmorirana z modrimi pikicami. Izvira z rodovitnih polj s prstjo vulkanskega izvora v okolici Velaya (Le Puy) v Franciji in je geografsko zaščitena. Odlično zadrži obliko po kuhanju, potrebuje pa vsaj pol ure na zmernem ognju. Če bi za mnenje o vrstah leče vprašali kuharskega strokovnjaka, bi izbral to.

Pardina

Spada med manjše rjave leče in z njo v igro vstopi Španija, kajti tam je najdemo največ, zlasti pod Pireneji. Tudi to je treba kuhati kake pol ure, je rjave barve s svetlo sredico in, zaradi tradicije, največkrat v družbi sredozemskih jedi, juh in testenin. Med lečami izstopa po nekoliko višji vsebnosti ogljikovih hidratov.

Verdina

Podobno zveni najbolj poznana južnoameriška različica, vendar ta sodi med zelene. Najdemo jo v raznih pečenih jedeh in enolončnicah, z vseprisotnim čilijem. Čeprav je ta leča drobna, jo je treba kuhati približno 35 minut.

Med velikozrnate sorte, ki pa jih pri nas redko najdemo, sodijo španska amuña, turška škrlatna leča, ki se kuha pičlih 10 minut, pa egiptovska, ki je največ pojedo v Indiji (masoor dal) in Pakistanu.

Pa še dve zgodbi, ki pričata o pomenu leče v antičnih časih: biblijski očak Ezav je prodal svoje pravice provorojenca bratu Jakobu za skledo leče, vsi pa vemo, da je nanjo veliko dal tudi znameniti Don Kihot: jedel jo je vsak petek.

Preverite še: Čokoladni pečeni krofki s praženimi lešniki

Fotografija: Getty Images