Belavište z Barbo
Odpri galerijo
A+ A-
Naštel je nekaj krajev, za katere sploh nismo vedeli, da obstajajo. In druge, ki so zares vsem na očeh. Ampak opremljeni z njegovimi komentarji in zgodbami bodo tudi v vaših očeh drugačni. Za vodstvo po zanimivih točkah Obale smo prosili Davorja Podbevška, butičnega izdelovalca soli Barba, Koprčana (skoraj) od rojstva. Na vprašanje, kaj jesti, smo vam odgovorili, zdaj še: kam iti.
Redko ga vidimo, da ni nasmejan. Ampak če si boste o tem človeku zapomnili samo eno stvar, vedite tole: v dvajsetih minutah pride iz njegovega pripovedovanja več spoznanj o naravi življenja kot iz marsikaterega ure trajajočega filozofskega traktata. V njegovih besedah je pihala tramontana, se penila voda in bil je mir, strah in veselje, ljubezen in ločitve, slabo in dobro. Na koncu dobro.
»Trudim se biti pozitiven in čutim strašansko odgovornost, odkar sem oče. Prav z vsem v življenju nisem imel sreče, velikansko pa s svojo mamo in zato hočem, da moja otroka živita v prijetnem, toplem, ljubečem okolju. Svojima dvojčkoma bi rad dal podobo tega, kakšen mora človek biti, ko je velik: s tem, kar delam, z načinom, kako živim, z ljudmi, s katerimi se obdajam,« pravi. Davor ni bil ravno vedno tak, kot je danes: »Pred dvajsetimi leti je bilo moje življenje negativa filmskega tipa. Lumparije, slaba družba. Včasih se mi zdi, da sanjam, ko pogledam, kaj vse danes imam, kaj lahko ustvarjam, kaj me žene in veseli.« Prav bi bilo, da mu s temi njegovimi butičnimi solmi uspelo; dolgo pot je prehodil in ne, ni to neki primorski lepotec, ki bi mu vse kar samo padalo k nogam. Kar sapo mu je vzelo, kako to ni res. Samo toliko, da boste vedeli, kdo je danes vaš vodnik.
Po kakšnih poteh torej hodi človek, ki se je odločil, da bo za svoja dvojčka in soprogo Saro, ki jo kar naprej omenja, življenje naredil lepo. »Upam, da vas ne moti, če bom naštel večinoma belavište …« Lepe razglede. To so tiste točke, kjer se dobro vidi Koper, Istra, kjer se čaka sončni vzhod in se čutijo dobre energije in greš lahko sam, z družino, z dekletom, z ženo, pravi. »To so kraji, kamor smo v mladosti hodili s puncami, da smo delali malo romantike. Ne bom zdaj igral turističnega vodnika, ker premalo vem: rad bi samo, da ljudje, ki bodo to obiskali, okolje začutijo, ne samo gledajo.«
Koper z zvonika stolnice Marijinega vnebovzetja
»Ne majhno ne veliko, ravno prav veliko za življenje in tudi prijazno je to mesto. Marsikaj bi spremenil, kaj dodal, kaj odvzel, ampak tako, kot je, mi je v resnici lepo. In to bodo ljudje lahko dobro spoznali z zvonika stolnice na Titovem trgu, ki ponuja prekrasno panoramo starega dela mesta in tudi bližnje okolice.« Ko boste tam: zanimiv je tudi marmorni sarkofag sv. Nazarija, prvega koprskega škofa, ki ga upodabljajo z maketo mesta v roki.
Davorja poskušamo zbadati: punc pa ja niste vozili na cerkvene zvonike? »Mislim, da imam celo neko fotografijo, kakih šestnajst let sem bil star: prav v tem zvoniku. S punco! Veste, mi smo veliki lokalpatrioti; vedno smo hodili po Kopru, povsod, in zato tudi poznam tu vse ulice. Vse.« V Koper je prišel kot šestmesečni dojenček; družina, ki je bila iz Trbovelj, in to od nekdaj in vsi, je spoznala, da to mesto za njihovega dojenčka s hudo astmo ni najboljše, in se meni nič tebi nič preselila na Obalo, da je mali lažje dihal. Mama je bila stara osemnajst in pol; marsikaj je ta družina dala skozi.
Škrline
Iz Kopra proti Vanganelu, naprej v Pomjan in do vasice Župančiči in potem do starodavne vasi Škrline. Vaš cilj so majhni slapovi na reki Rokavi, vse to pa spada v območje krajinskega parka Dragonje s pritoki: tu je meka za pohodnike, kolesarje in ljubitelje narave. »To je kraj, kjer je narava božanska. Pogosto grem sem, tudi pozimi. Zame je zdravilen, prihajam, kadar sem prepoln slabe energije ali celo bolan. Slečem majico, bos hodim po vodi, malce tečem. In sem v dveh dneh zdrav. Mene ta konec telesno in duševno očisti: mir, rečica šumi, varen med dvema majhnima hriboma. Celo kopam se tu.«
Ta nasvet je nekoliko omajal moje prepričanje, da vsi Primorci zdravje in energijo črpajo iz morja: »Res je, 'celinski' tip narave me sprošča na drugačen način. Morje mi je pa všeč, kadar je razburkano in kadar mi moja Sara mi reče, kam vendar hodim, da bo tramontana. Meni dež počisti telo, veter pa dušo. Tako vreme je balzam: ves sem moker, ker hodim ob skalah, da vame pljuska in prši. Iščem ta stik z naravo, čutiti jo moram: zato objemam drevesa in hodim bos. Potrebujem pa zeleno in plavo.«
Pomjanska belavišta
Ko se boste naužili slapičev pri Škrlinah, boste prav blizu še ene lepe točke, ki jo priporoča Davor Podbevšek. Tu, ob poti nazaj v Pomjanu (zadnji ovinek pred vasjo, na desni strani, ne morete zgrešiti, ker potem je že cerkev), je čudovito razgledišče – zgoraj parkirišče, spodaj pogled na velik in prelep del obalnega zaledja – in hkrati morje. Zeleno in modro, torej barvi, ki ju naš vodnik potrebuje in ceni. »Nujna točka. Mene tu vedno osupne, kako je naša narava še vedno bohotno zelena, ob vsej tej poselitvi. Pravzaprav: tudi če bi hodili po Kopru, po različnih delih mesta, vedno znova odkrivam, kako veliko zelenih otokov je.« To točko vam priporoča, če bi radi za spomin naredili kako res lepo fotografijo. In zanimivo, pripoveduje, da tudi domačini obiskujejo take kraje, pa čeprav so – domačini.
Beli križ pri Strunjanu
»Močna energijska točka, po nekaterih podatkih je tu stičišče energijskih zmajevih črt. Za druge pa točka, kjer se naša Obala odkriva s še enim novim pogledom: vidi se do Trsta, v jasnem dnevu pa tudi Triglav. Nič obale nimamo, ampak videti pa je kaj. Med osmo in deveto zvečer so tu taki sončni zahodi, da človeku vzame sapo. Konkreten predlog: najlepše je sesti na stopničko pod križem in objeti ljubega človeka, ki ga imaš s seboj,« se nasmeji.
Do strunjanskega križa ni težko priti: predlagamo, da avto pustite spodaj na parkirišču ob strunjanski laguni in se v tempu lahkotnega sprehoda povzpnete navkreber tam, kjer je ob cesti kapelica. V nekaj minutah bi morali priti do strunjanske cerkve in od tam do križa.
Davor Podbevšek je nekoliko bolj pozoren na skrivnostnejše oblike naravnih moči, saj misli, da tudi sam poseduje nekaj tovrstne energije, kar drugi opazijo predvsem po tem, da ima vedno tople roke. Včasih se vadi v polaganju rok, kadar ima soproga kake manjše težave in bolečine; realistično oceni, da včasih deluje, včasih pa tudi ne.
Piran z obzidja
»Mogoče se vam zdi obrabljeno, ampak vseeno je to tako, kot če bi šel v New York in izpustil Kip svobode.« Tudi tu boste avtomobil pustili na parkirišču nad mestom ali na obali in se sprehodili. Davor predlaga ogled z obzidja, alternativa je pogled z obzidja cerkve – in ta bo čisto drugačen. »Piran mi je blizu, spominja me na Koper, le v mladih letih se mi je zdelo, da je pomembna razlika: punce v Piranu so bile neprimerljivo boljše in drugačne kot v Kopru in smo se zato redno vozili na oglede s svojimi avtomatiki in celo kolesi; rahlo smo bili utrujeni, ampak vseeno nas je gnalo že samo to, da smo lahko gledali, kako skačejo v morje s svetilnika,« se hahlja Davor Podbevšek. Omenja tudi, da je bil prvi film, ki se ga je resnično zavedel s krikom, »'lej, Piran«, Poletje v školjki. Končajmo z lepo osebno zgodbico: Davor, kot zdaj že veste, je oče dvojčkov. Borcev, dva meseca prezgodaj sta se rodila in prvi dnevi po rojstvu so minevali v strahu. Imeni: Dan, zadnji dojenček, ki so ga s helikopterjem prepeljali v bolnišnico v Ljubljano, in Kaja. Da, tudi zato, ker je bila Kaja v Poletju v školjki.
Fotografije: Tomi Lombar, Leon Vidic, Matej Družnik
Preberite še: Syu Porop at: Obetavna slaščičarka mlajše garde
Datum Objave: 19.7.2019 ob 13:07