Ko zažari poletje

Moji spomini na poletne počitnice na morju so veličastni. Naš avto se je povečal za eno nadstropje, saj je imel na strehi ogromen paket, zvezan z elastičnimi vrvmi, ki jih je oče ves večer dodatno zategoval in zraven godrnjal, da to ni selitev, temveč le kratko potovanje, zato lahko kakšno stvar pustimo tudi doma. Mama je komentirala, da ne bo ona kriva, če česa ne bomo imeli s seboj, ko bo njuno potrebno, in naj se takrat spomni, kdo tega ni hotel vzeti. Zgodaj so me nagnali spat in zbudili sredi noči. Pri postelji me je čakala lepo zložena, najbrž čisto tanka oblekica za na morje, v kateri sem drgetala od jutranjega hladu in še bolj od vznemirjenja.

[blockquote author="" pull="pullright”]Mama je do prvega počitka, kjer smo malicali, držala v naročju hladilno torbo z ogromnimi sendviči, pingo sokovi na slamico in že opranimi breskvami.[/blockquote]

Prtljažnik je bil poln, zato smo vse drugo, in tega ni bilo malo, stlačili na zadnji sedež, kjer sva bili tudi midve s sestrico. Mama je do prvega počitka, kjer smo malicali, držala v naročju hladilno torbo z ogromnimi sendviči, pingo sokovi na slamico in že opranimi breskvami. Ko se je zdanilo, smo stali v koloni, ki se je spuščala s hriba navzdol kot dolga verižica, saj je trajekt Jadrolinije izjemno počasi drsel z obale na otok in nazaj. Ko smo prispeli v kamp in so bili vsi klini zabiti in vrvice napete, se je zdelo, da smo na počitnicah že vsaj en teden. Ja, z mojega zornega kota smo se takrat za skoraj vse poletje preselili na morje, v resnici pa je bilo le deset dni. Kaj vse smo pripeljali s seboj!

Nepogrešljiv del opreme za kampiranje je bil nizek črn roštilj, tako majhen, da je bilo treba počepniti zraven, da si lahko pihal v žerjavico. Vonj po ognju, dimu, zažganih koščkih in pričakovanje nove porcije z vroče plošče z nogami v pesku in soljo na koži sta bila vedno najboljši zaključek dneva.

[blockquote author="" pull="pullright”]Sreča ni loterija. Je varno, predvidljivo, majhno in hkrati neskončno veliko življenje.[/blockquote]

Razmišljam o takšnem žaru, ki je nahranil družino, prijatelje, ki so bili z nami na počitnicah, in mimoidoče, če so se le ustavili. Danes so vrtni žari podobni vesoljskim ladjam, opremljeni s poličkami in prijemalkami, nekako se z njim ne bi znašla.
Kaj je zame sreča, so me pred kratkim vprašali, ko smo s prijatelji zvečer posedeli ob kozarcu vina ter popečenih in mariniranih bučkah z žara. Sreča ni loterija. Je varno, predvidljivo, majhno in hkrati neskončno veliko življenje. Vsak večer, ki ga preživimo zunaj pod zvezdami, bosi, ob prigrizkih, kozarcu osvežilnega, z vonjem po žaru in pregretih telesih, neverjetno podaljša poletje.

Preverite Bebin recept za popečene bučke z žara.