Kolumna sitne mame: Čigavo mesto je v kuhinji?
Odpri galerijo
A+ A-
Fantek, deček, fant, moški. V kuhinji. Za marsikoga še vedno nepredstavljiva podoba.
Nosečnost je res posebno obdobje. Vprašanj, želja, pričakovanj. Tudi sanjarjenj in predstav. Najpogostejša – kako bo z mano kuhal bolognese (mož), kako bo z mano pekel mafine (jaz). Ja, v moškem spolu, ker sva bila oba prepričana, da bo fantek (in ne, nisva vprašala kaj bo).
Že pred dvajsetimi leti je Jonas Ž v svoji reviji fantom polagal na srce, da je pot do ženske ljubezni v kuhinji. Pa je danes še vedno za nekatere nepredstavljivo. Čeprav je po eni strani danes (poleg vseh znanih šefov) na televiziji naval znanih kuharjev – od klasičnih do modernih. Po eni strani je ob imenovanju Ane Roš za najboljšo svetovno kuharsko mojstrico polemika, zakaj se poudarja, da je ženska, zakaj ločena kategorija. Po drugi pa en od slovenskih trgovcev otroške pripomočke za kuhinjo mirne vesti prodaja na polici 'igrače za deklice'. Res? V 21. stoletju?
Nekoč smo se s prijateljicami odpravile na 'ženski vikend' in med načrtovanjem ugotovile, da … nobena ne zna kuhati. Tiste, ki smo imele doma odlično hrano, imamo pač partnerje, ki kuhajo boljše in raje od nas. Na koncu sem bila jaz proglašena za najbolj primerno, kar ni bilo ravno laskanja vredno. Do moje porodniške je namreč večino kuhanja opravil mož – ker on rad kuha. Jaz pač ne. Jaz rada pečem, rada ustvarjam. Kuham pa ne. Občasno me je prijelo in takrat sem nakuhala nekaj loncev – še za zalogo, da je mir. No, počasi sem se spravila k kuhanju, vendar me zabava le, ko preizkušam novo, ko preizkušam možnosti in ko naredim zadeve čimbolj preproste (in hitre).
Je zato moj mož kaj manj mož, ker rad poprime za kuhalnico? Sem jaz kaj manj ženska, ker tega ne storim pogosteje kot on? Ne. Še celo akcije ministrstva opozarjajo, da ne. Da se delo v gospodinjstvu deli. Ker ženske zmoremo vse, veste. Zmoremo biti vse. Ne vem pa zakaj bi morale biti vse. Zakaj bi se morale neznansko razdati in biti vse in v vsem glavne. Zato prosim, prepovejmo zapise »mi je kupil nov sesalnik!« To je družinska pridobitev, prav? Za vse. Prosim. Drage moje, ne bodimo ženske same sebi najhujši škodljivec.
In nenazadnje … zgledi vlečejo – ne vem, kdaj se je začela najina hči igrati v kuhinji (zagotovo veliko prej, kot sva pričakovala). Iz predalov jemat lonce in v njih mešati. Mešati in nam ponujati v pokušanje. (In pitati mačka z žličko z namišljeno hrano – še zdaj mi ni jasno, zakaj ta zmešan maček sodeluje pri tej igri.) In kmalu je postalo kuhanje nemogoče, ker je potrebovala prav tisti lonec, v katerem sem hotela kuhati jaz ali mož. In sva ji kupila komplet kovinskih loncev in se odločala, kdaj ji bova kupila že ogledano kuhinjico. Tisto, ki sva si jo ogledala že za fantka. In zato ji jo bova kupila. Brez slabe vesti. Ker bi jo kupila tudi sinu. In zato jo bova, tako kot lonce, kupila v trgovini, kjer je postavljena med otroške igrače. Za vse otroke, ne le deklice. In kjer močno spominja na odrasle kuhinje. Da bo tudi njena živela med ustvarjanjem, klepetom, ob jedilni mizi s smehom ter veseljem. Brez začudenja, ko bo videla moške v kuhinji. Ker doma vidi oba v kuhinji. In to je najboljši projekt – brez razlag, brez dilem in debat zakaj moški v kuhinji. Samo s prakso in zgledom. Ker pač tako je. Ker je mesto družine v kuhinji. In ker je mesto kuhinje v družini. Ne glede na to, kdo kdaj stoji za domačim štedilnikom.
Preberite še ostale Martinine kolumne:
Moramo pri otroški hrani obvezno prevzeti eko-bio-obsesijo?
Zakaj ne znam skuhati golaža?
Razkritje najboljšega soparnika za pripravo hrane
Koliko zarečenega kruha moramo pojesti in zakaj sem sitna mati?
Datum Objave: 10.11.2017 ob 07:11