Kuhinja spomina Urške Fartelj

Urška Fartelj je njena avtorica in polna je ne samo receptov, ampak tudi zgodbic. Celo takih, ki bi jih človek bolj pričakoval v kakem romanu Miška Kranjca ali Prežihovega Voranca. Ena zgodba pa je kljub vsemu ostala doma in nezapisana. Zgodba o tem, zakaj je Urška sploh začela ustvarjati blog, iz katerega je nastala tudi ta knjiga.

Z malo sreče je lahko nova Urškina kuharica vaša. Sodelujte v nagradni igri tukaj.

Urška je trenutno verjetno najbolj znana slovenska blogerka za prehrano, od tega tudi živi. Ni pa razvpita ali cenena in le malo ljudi ve, zakaj se je pravzaprav lotila tega posla. Verjetno celo manj kot tistih, ki vedo, da je čudno ime njenega bloga pravzaprav njeno priznanje, da pri teh stopinjah iz njihove pečice zadišijo njihove najljubše zadeve: domač kruh in pečene piščančje perutničke. In tako: knjiga je ljubka kombinacija starih prekmurskih receptov in sodobnih rešitev. Nepotvorjena in nepretenciozna: to so družinska kosila Farteljevih, fotografije so lepe, ampak vseeno narejene kar s telefonom, še celo slika avtorice na naslovnici, na kateri je videti, kot da leži poševno, ni bila namerno tako narejena. Čeprav Urška pravi, da je v knjigi kakih 40 odstotkov novih receptov, je to pravzaprav njen blog v trdi obliki. Katera pa je tista zgodba, ki je ostala doma?

»Ta knjiga je posvečena vama in spisana za vaju kot zapuščina preverjenih receptov, ki jih spremljajo moji spomini na otroštvo. Naj bo tudi vajino življenje polna skleda vsega dobrega.« Tako ste zapisali na prvih straneh knjige in ta uvod se mi je zdel kar malo nenavaden, celo preveč slovesen za tako mlado žensko.

Zato, da nekaj zapustim svojima otrokoma, sem začela ustvarjati že svoj blog in ta knjiga je po svoje samo podaljšek bloga, blog pa sem začela res pisati zato, da lahko svojima otrokoma zapustim spomine in recepte. Imam namreč težavo, bolezen, ki se ji reče fibromialgija. Značilna je predvsem po tem, da jo spremljajo hude bolečine v mišicah: mene boli predvsem ponoči, ves čas se zbujam in zjutraj sem nenaspana. Po domače povedano, možgani so utrujeni in zato ta bolezen vpliva tudi na spomin. To me je pestilo celo pri pisanju receptov, zato sem vedno slikala in natančno popisovala vmesne postopke priprave jedi. Zagotoviti sem si hotela, da bom nekoč, ko bo moj spomin močno okrnjen, samo pogledala za nazaj ta recept in bom takoj dobila jasno sliko, kako sem ga pripravljala. In veste, kaj se je pokazalo? Da zelo veliko ljudi potrebuje prav taka kuharska navodila. Ljudje si želijo kuhati, radi se učijo. Ampak jih zavira strah pred neuspehom. Bojijo se, da bodo vse skupaj vrgli stran. Nikoli nisem nameravala pisati za širšo publiko, ampak samo zato, da recepti ostanejo za nas, družino, in da je mogoče po njih pobrskati na najlažji način. Zato tudi v knjigi ni niti besedice o meni sami: ker je to zgodba, ki jo pišem za svoja otroka – onadva me pa tako ali tako poznata (smeh).



Spomin je res pomemben del tega, kako doživljamo hrano, kako v njej uživamo, ker nas prestavlja večinoma v otroštvo, v prijetne trenutke brezskrbnosti. Kaj so vaši prvi spomini, povezani s hrano?

Ja, spomini so pomembni, iz več razlogov. Pred kratkim sem pripravljala eno naših značilnih jedi, posolanko z bučo, in sicer po spominih svojega očeta, torej tako, kot jo je njemu pripravljala njegova mama. Tega recepta nikoli še nisem videla, ne na internetu, nikjer, in znova sem se zavedela, kako je lepo, če ti nekdo preda te zgodbe. Pri nas so o hrani ves čas govorili, se je spominjali, tako oče in mama kot stara mama in stari ata. Oče, na primer, je kuhal bograč ne samo za naše fešte; po tem je celo precej znan na naših koncih. Moja stara mama pa je pripravljala gibanico za pol Prekmurja, imam občutek. Včasih so se ženske dobile vsakič, ko je bila kaka poroka, gostüvanje, in so pekle. Stara mama mi je tako pripovedovala, kako so gibanico delali včasih: sploh ni bila v toliko plasteh, kot je danes, ko je certificirana in standardizirana. Ženske iz naše družine so uporabljale tri plasti, ki so se ponavljale, ampak brez jabolk. Ta so prišla pozneje, da je bilo vse skupaj bolj sočno, nad čimer se moja stara mama do današnjih dni križa in pravi, da to počnejo samo tisti, ki ne znajo narediti sočne gibanice z maslom, smetano in kislo smetano. Ko sem pisala recepte, so mi te podrobnosti, ti koščki zgodb vedno znova prihajali v spomin.

Zanimivo se mi zdi, kako veliko časa je zgoščenega v teh vaših zgodbah. Nekatere se berejo, kot da so stare sto let. Recimo vaša vinjetka o kruhu v času vašega otroštva – ki je bilo samo tri desetletja nazaj.

Ja, res je bilo tako, kot pišem: kos kruha smo si izprosili. In smo ga zato vedno pojedli do zadnje drobtine. Tega se zlasti spomnim z obiskov pri naši stari mami, ki ga je pekla zase in za celo širšo družino. Moja starša sta ogromno delala, oba v Muri; mama je bila šivilja, oče šofer, popoldne se je šlo na njivo in zato smo bili otroci pogosto pri stari mami. Še zdaj se točno spomnim mesta, kjer je stala, ko ga je rezala, noža in natančnosti, s katero se je tega lotila. Ona je vedela odrezati najboljši kos kruha! Natančno malo več kot pol centimetra je bil debel in odrezan z enim samim rezom. Potem je namazala mast ali zaseko in v tem času smo otroci leteli na vrt, odtrgali svež paradižnik ali papriko in ta prigrizek je bil neponovljivo dober. Kruh smo spoštovali, in čeprav nam ga nikoli niso prepovedovali, nam na kraj pameti ni padlo, da ga ne bi pojedli, če smo si ga izprosili. Če nam je padel, smo ga zares poljubili. In to moja otroka še vedno vesta in se to še zdaj počne, pa ne zato, ker bi bili mi ne vem kako verni.

Pogosto omenite kake prizore, ki se navezujejo na kmečka opravila in okolje.

Moji stari starši, oba para, so imeli za tiste čase kar veliki kmetiji in tu se je vedno delalo in se hodilo pomagat. Ko sta oče in mama prišla iz službe, se je hitro skuhalo kosilo, potem pa smo šli na njive ali v gorice, ki smo jih tudi imeli. Dan za dnem. Spomnim se, kako se puli pesa in kaj se je takrat jedlo, z umazanimi rokami. Ja, tako je bilo. Spominjam se, da smo pobirali rabundijo, krmno peso, ali pa repo. Imeli smo vodo, ampak to se nabira konec novembra in tako nas je zeblo, da smo jedli z umazanimi rokami. Na njivi se nisi mogel umiti, domov pa se tudi nismo peljali, kajti prišli smo vsi skupaj, s traktorjem. Sklepam, da smo bili vsi zato bolj zdravi (smeh).



Dva otroka imate, najstnika. Česa se bosta onadva spominjala o hrani svojega otroštva?

Najbrž tega, da sta morala kar naprej nekaj pokušati. Hrana je zdaj moja služba, kar pomeni, da novi recepti nastajajo dnevno, kadar pa ne, zapisujem stare in otroka sta pri roki za pokušanje. Da se razumemo: pokušati sta morala tudi, kadar sta mislila, da jima ne bo všeč. Zagovarjam dve načeli, prvo, hrana se ne meče stran, in drugo, kar se skuha, se poje. Ker sta otroka, jima nekatere reči ne ustrezajo, tako kot nekatere ne ustrezajo odraslim: sama na primer ne prenesem jetrc. Ampak pri nas ni navade, da bi kuhali dva ločena obroka. Nikoli ju nisem silila, da morata pojesti vse, kar je na krožniku, vajena pa sta, da jesta vse. Ko sta bila še v vrtcu, sta včasih prišla domov z obvestilom, česa ne jesta: ker sta to slišala pri drugih otrocih, na primer graha. Toda če je bil v tistem času vseeno na sporedu, sem jima ga dala na krožnik, pa naj pojesta ali pustita. Pokazalo se je, da sta v nekaj dneh vedno pozabila na te svoje odločitve. In sta že pojedla grah. Če je otrok lačen, slej ko prej pozabi, da tega on ne je.

Zdi se mi, da v knjigi stare jedi opisujete res s srcem, nove pa zato, ker je fino, da v knjigi so, da je bolj splošno uporabna. Kaj je hrana za vašo dušo?

Mi smo v družini vsi gurmani, in čeprav najraje jemo domače in doma, ker smo nekako prepričani, da je to najbolj kakovostno, saj nas tudi babice in dedki zalagajo z domačimi sestavinami. Če pa gremo v gostilno, si vsi naročimo degustacijski meni: otroka sta pripravljena vse pokusiti. Od polžev do pečenega svinjskega srca. Če bi morali ves čas jesti eno in isto hrano, bi bila to za nas kar velika kazen.

Kakšna je sodobna hrana na vašem koncu? Kaj Prekmurci jeste za kosilo med tednom?

Prekmurska kuhinja se počasi izgublja. Tudi pri nas so zelo priljubljene hitro pripravljene testenine, tudi pri nas se zdijo ljudem enako privlačne novodobne diete, od low carb do high fat. Vsake kvatre nova. Bi rekla, da je celo v gostilnah težko dobiti pristno prekmursko hrano. Še nekaj je: naša hrana se ponavadi kuha počasi in zelo dolgo. Zakaj? Ljudje včasih niso imeli časa dolgo stati pri štedilniku. Zmetali so v lonec sestavine, kot na primer za govejo juho, in potem se je samo od sebe kuhalo. Zdaj pa nam je v interesu samo to, da je skuhano čim prej in nam ostane več časa za druge stvari. Temu namenimo dvajset minut, tako je za prekmursko hrano ostal kvečjemu konec tedna, ko je več časa. Prav projekt je to. Pred kratkim sem se s kolegico pogovarjala o prekmurski gibanici. Zdi se mi, da ljudje v Ljubljani mislijo, da jo jemo vsak mesec, če ne kar vsak teden. Ni res! Včasih se je pripravljala samo za poroke, za slavja, za posebne priložnosti. Enako bograč: pred kako poroko, za v vinograd v času trgatve. To se ni kuhalo za kosilo, gibanica pa ne za običajno sladico.

Kdaj je bilo lepše: včasih ali zdaj?

Zgodbe o starih časih so že lepe, takrat, ko smo vsak dan delali, pa je bilo manj privlačno. Ko si otrok, si pač želiš preživeti čas tudi z vrstniki, ne samo s peso na njivi. Seveda, ko se tega zdaj spomnim, vidim, da je bila to lepa šola. Veliko znanja mi je ta čas dal, ki ga lahko zdaj uporabim. Me prav zanima, ali otroci danes na splošno vedo, kako je videti repa in kako raste. Moja dva, Max Luka in Maša, že morata, kajti vsake toliko ju peljem na njive in celo koga prosim, ali lahko pridemo pobirat krompir, da bosta vsaj vedela, kako to gre. Ko sem jaz hodila v osnovno šolo, smo se močno smejali, ko so nam razlagali, da otroci v Nemčiji mislijo, da je krava vijoličaste barve. Se mi zdi, da zdaj nismo daleč od tega in tudi naši otroci ne vedo, kako pride mleko v trgovine. Skratka, fino je, da imaš te zgodbe, ki jih lahko pripoveduješ, fino pa je, da imaš v sodobnih časih tudi vse te pripomočke, ki ti delo olajšajo. Takrat me je bolel hrbet, bolele so me noge, žulje sem imela na rokah, ker sem ves dan okopavala.



Kaj pa, je lepo živeti od hrane na ta način kot vi: pisati blog, pripravljati recepte za naročnike, razmišljati o tem, kako naj bo videti fotografija, da bo čim lepša ...

Zdaj mi je še lepo. Pred dvajsetimi leti nisem znala kuhati nič in sem mami celo zatrdila, da tega sploh ne bom počela in bom imela tudi plastične krožnike za enkratno uporabo, ker me je ubijalo večno pomivanje. No, vse vzamem nazaj. Lepo mi je, zdaj, ko ves čas kuham, posodo pa prevzame pomivalni stroj. Niti ni treba ves čas nalagati drv, da bi vzdrževal ogenj, pa tudi fotografiranje ni tak problem: vse naredim kar s telefonom. Nobene investicije ni bilo, pa še sproti se učiš. Vse recepte, ki mi jih naročijo, načrtujem tako, da imamo tisto jed isti dan za kosilo. Včasih sta morala otroka pol ure čakati, da sem končala zlaganje in fotografiranje, zdaj je to mimogrede in zato težko rečem, da je to služba. Zlahka to jemljem kot del svojega življenja. Minevajo že štiri leta, kar pišem. Začela sem takoj, ko sem opazila, da se težko česa spomnim. In veste, kaj se je zgodilo? Vse se mi je izboljšalo: spomin mi ne slabi tako, kot je na začetku kazalo, pa tudi koordinacija se mi je izboljšala. Blog in knjiga, to je nastalo zato, ker sem želela pomagati sebi. Izkazalo pa se je, da marsikomu drugemu tudi prav pride.

Z malo sreče je lahko nova Urškina kuharica vaša. Sodelujte v nagradni igri tukaj.

Priporočamo: Kako prepoznati dober pršut?

Fotografije: Arhiv Urške Fartelj